kolumna / Dragica Korade, Večer: Meja. Brez meje. Z mejo.

Saj ne, da bi se človek posebej utrujal s ceremoniali, s katerimi je politična elita pred tednom dni zaokrožila vstop Slovenije v Evropsko unijo, ampak to, da v Novi Gorici domačini niso smeli spremljati državnega slavja na osrednjem prizorišču, pač pa samo od daleč, izza varnostne ograje, je vsaj simptomatično. Ograja, ki jih je pol stoletja ločevala od sosedov in vsega tistega, kar so v blokovski politični filozofiji utelešali, je tisto noč, ko so politiki z obeh strani meje na novo odkrivali pojem združevanja, znova razdruževala: na eni strani so blesteli zaslužni, bogati, vplivni, na drugi pa so bili običajni moški in ženske, ki so si domišljali, da tista prvomajska noč pripada vsem; njim, ki so se morali ves čas učiti živeti ob meji, z mejo in za mejo morda bolj kakor drugim.

Mejaštvo v teh krajih pač ni bila vedno preprosta zadeva. Nič, kar je pred vašim nosom obdano z žico in vojsko in policijo, ki se požvižga na zdravo pamet, ne more biti preprosto. Že res, da je najprej izginila žica, potem vojska in nazadnje še carina, ampak podobe tistega, čemur se je včasih s ponosom reklo "budno čuvanje naše meje", so še žive celo pri generacijah, ki niso več prisluškovale strelom na meji. Ne sprenevedajmo se: meja je bila tisto družbeno območje, kjer je človek, ki se mu je pač zgodila, stežka ohranjal pri življenju tri osnovne pogoje civilizacije: razum, pravico in resnico. Treh Romunov, izčrpanih od hoje in strahu in sanj o boljšem svetu, ki mamo prosijo za kruh, se spomnim vselej, ko kdo lahkotno naklada o mejah. In mame se spomnim, kako je obstala, z očmi preiskala vse naokrog, in jim šele potem dala hrano in pokazala pot v Avstrijo. Da ne boš komu povedala, mi je zabičala. Kot da gre za življenje in smrt. Tudi zaradi takih bežnih srečanj s tujci, ki so čez te kraje bežali pred nasiljem, pred revščino, pred svojo usodo, pred bog ve čim vse, nisem nikoli razumela slovenskega veselja do mej. Da tudi potem, ko je z njih izginila vojska, ni skopnelo, sem spoznavala po osamosvojitvi v Dolgi vasi, kjer nas je slovenski carinik, ki je z užitkom stikal tudi po najbolj intimni prtljagi, nadiral kar v srbohrvaščini. Ko so na zahodnih mejah ukinili ritual ustrahovanja, so na vzhodni začeli perfekcionirati ritual poniževanja. Da ne gre za ekces, ampak za proceduro, ki ji je tuje vse, kar je človeško, so v zadnjem desetletju opozarjali tudi nesrečniki, ki se jim je tokrat zgodila vzhodna meja. Kantova maksima, po kateri naj bi ravnali tako, da bo svet manj, ne bolj barbarski, na naših mejah očitno nima šans. Seveda so taki, ki znajo probleme lokalnega prebivalstva z obmejnimi oblastmi odlično pojasniti s kaprico tega ali onega carinika, s slabim dnevom orožnika ali celo z lokalnim idiotizmom, ki povzroča ob stiku z uniformo nepredvidljive akcije in reakcije. Ampak nič ni zunaj, kar ne bi bilo tudi znotraj. Ignoranca, opremljena s praznimi marnjami, je bilo največ, kar so dobili prizadeti, ko so se obračali na centralne oblasti z vprašanjem, ali prehodov na svoje njive in travnike, ki so ostali onkraj, vendarle ne bi mogli popreprostiti, ukrojiti bolj po človeški meri. Kako malo posluha za njihove probleme so premogle oblasti v Ljubljani, smo videli vedno znova, ko so si zlasti po pomurskih zskotjih poleg odgovora na vprašanje, kdo sploh še so in čemu pripadajo, zaman poskušali izboriti svoj košček pozornosti z zaporami cest.

Tudi zato je ograja, za katero so prejšnji teden obtičali Novogoričani, vznemirjala. Bolela. Pa ne samo ograja.

To, da se nikomur, ne levim, ne desnim, v tistem visokem trenutku ni zdelo vredno niti ozreti proti vzhodu, kjer se del slovenskega prebivalstva prvič v svoji zgodovini sooča z resno mejo, je samo še eden od dokazov, da vladajoči nimajo pojma, kaj meje prinašajo v dejansko življenje ljudi. Tisto noč se okoli nas niso meje samo brisale; tudi utrjevale so se. Utrjevale so se dejansko in simbolno. Dejansko se je realiziral veliki sen o carini na Kolpi. Simbolno se je realiziral veliki sen o dvodelni evropski družbi, ko so v Novi Gorici med domačine, ki so mejo prenašali vsak dan, in tiste, ki jim zato, kaj meja počenja z ljudmi, ni bilo nikoli mar, postavili ograjo. To, da so jim oblasti celo na tisto znamenito prvomajsko noč dale tako jasno vedeti, da ne morejo "sedeti za isto mizo", da lahko praznovanje spremljajo samo od daleč, za zastraženimi varnostnimi ograjami, si seveda velja zapomniti. Kar nam to dejstvo omogoča misliti, čemur daje obliko, je koncept Evrope: eni so spodaj, drugi so zgoraj, eni so noči, drugi so zvezde. Popolnost, ki jo izpisuje evropska zastava.