kolumna / Vlasta Jalušič: Purgatorium naš volilni

Za kogar koli že ste glasovali večeraj, je pravzaprav vseeno. Gledano s stališča najljubše boginje tukajšnje domačnosti, torej Resnice, je treba ponosno povedati vsaj to, kar se vidi že na zunaj. Naši evropski in natovski potenciali in dosežki so naravnost velikanski in govorijo že sami za sebe ter jih sploh več ni treba dodatno utrjevati na volitvah (razen na še kakšnih deset prihajajočih referendumih, ko bomo potrjevali pregovorno tolerantnost in strpnost tukajšnjih Evropejk in Evropejcev). Predvsem so prisotni seveda v sami količini in veličini evropskosti, natovskosti in tolerantnosti, ki jo ne le premoremo pač pa nezgrešljivo tudi izžarevamo. Glede na ta izjemna dejstva in dosežke so volitve lahko le še posladek.

Zadeve z nami so namreč čisto jasne že od zunaj. Ko sva, denimo, pred kratkim prihajala v deželico Resnice, Ljubezni in Sreče, sva že pri vhodu na "bodočo" (v narekovajih zato, ker mejni uslužbenici že sedaj pridno "vadijo Schengen") schengensko mejo opazila, da ste si zadali mnogo dela z Evropsko unijo. Modra tabla z zvezdicami, ki ponosno stoji med dvema mejama, in bahato krasi polje med južno in našo deželo ter sosedom oznanja, kdo smo, kakšni smo in kam sodimo. Ne dopušča namreč nobenih dvomov več. Dolgoletni projekt je sanjsko uresničen, slovenska dežela je rešena, saj je končno na tistem čistem mestu, ki si ga je od vekomaj zaslužila. Nove registrske tablice krasijo lično oprane avtomobile mirnih, resnih in urejenih ljudi. Vrhu vsega pa ob najbolj čistih cestah na svetu prisrčni dodatek: lični jumbo plakati z domačimi možmi in ženami, boksarkami, Podobniki in nasmejano rožco Aljo Brglez. Šele ob takšnem doživetju si lahko človek tudi navzven in ne le s svojo pametjo, delavnostjo, pridnostjo in sposobnostmi pokaže, kako zna bivati, krasiti in ščititi čisto evropsko identiteto - biti torej Evropejec.

A menda je vmes malo pretiravanja, je slišati z mnogih strani, in ponekod so o tem pisali celo v dnevnih časopisih, in ne le v Mladini. Namreč pretiravanja z nadzorom na meji. Mladi poljski kolega, ki tudi sodi med nove državljane EU nama pripoveduje, kako ga Dolga vas z gostoljubnostjo in čistostjo obmejnih policistov zmeraj znova "pozitivno" preseneti, ko prestopa mejo proti Madžarski in kako tudi po pridružitvi razlike ne le niso manjše, ampak so policaji le-še bolj "prijetni". Res je seveda, da je kolega informiran o zakonih in predpisih in se ne pusti kar tako pregledovati, spraševati neumestna vprašanja, nadzorovati, vendar so policaji očitno prenavajeni na nekakšne Josefe K.-je ki so na svetu le za to, da se vnaprej uklonijo policijskim maniram.

Ker sva se, in se še vedno, kot najbrž veste, potikava po nevarnem tujstvu, nisva mogla sprejeti številnih čestitk, ki so vam najbrž kar deževale ob vstopu v čisto elitno evropsko družino. Nama je čestitala le prijateljica iz Beograda, ki je seveda spraševala po najinem počutju in spremembah, ki pa jih v tujstvu nisva bila posebej deležna. Le na makedonski meji, ki sva jo hotela prestopiti kot ignorantska Evropejca brez vizumov (misleč da itak greva v Grčijo, torej v Evropo), a so nama takoj povedali, da brez vize ne bo šlo: EU gor ali dol! Tudi vi ste uvedli vize za nas, pa jih imamo še vedno tudi mi za vas. Sramota, je dejal kolega iz Skopja, kako so Slovenci vpeljali vize za Makedonce, namesto da jih čimprej porinejo v EU. Tako sva malce skrila glavo med ponosna evropska ramena, se posramovala in hočeš nočeš posipala s pepelom zaradi čiste slovenske variante promocije "skupne varnostne in zunanje politike" na Balkanu. Še posebej, ko je na srečanju, ki sva se ga udeležila, nekdo pripomnil, da bi se vendarle vsaj Slovenija morala zavedati pomena stabilnosti regije in pat pozicije, v katero vodi sedanji status quo in držanje bivših republik na hladnem in se aktivno zavzeti za čimprejšnjo širitev EU na Balkan. A glej ga zlomka - šele brez makedonske vize sva lahko doživela čar neevropskega: najprej mejnega prehoda z Bolgarijo, ki ga naslednje dopoldne razen naju ni prestopil nihče, nenadejanega štoparja-vodiča, ki naju je spremljal od Kjustendila do Petrića, najboljše, king-size (7-8 cm dolge) čevapčiče ter vrhu vsega z makom in plavicami posuto in od kravje-mlečnega, na daleč smrdečega kmetijstva še neokrnjeno naravo, da o stotinah neevropskih kilometrov brez osrečujočih obcestnih jumbo plakatov niti ne govoriva.

In šele ko prevoziva in vidiva vso to oprijemljivo razliko, ugotoviva, kako zelo domačijsko-čistunska kampanja za evropski parlament vodi deželico Sreče in Ljubezni v zares pravo smer. Res v Evropi gre za "enake možnosti", res se Evropa poteguje za "čisto pitno vodo", res je evropska "prihodnost ženska" in dejansko je evropska "Alja naša"! In kaj je tukaj na tej evropskosti evropskega? Evropskost je, kajpada, videna kot najbojl orto slovenskost, kot nekakšna velikanska obljuba, da bo deželica videna tudi v Evropi - in da bo, predvsem "čista" in "naša". Analitika tokratne polikane greznice, ki se ji reče "evropske volitve 2004" bi z lahkoto odkrila, da - od daleč gledano - sicer resda temelji na ekologiji, da pa dejansko gre za neko bistveno starejšo idejo, ki je nedvomno prisotna v ozadju. Osnovna deviza, implicitna ali eksplicitna, kandidatk in kandidatov na teh volitveh je "čisto", "čiščenje", Slovenija pa se v tem kontekstu ponuja kot le še ena od evropskih (obmejnih) čistilnic. A zares dojeti to pozo, strukturno mesto te zares evropske vrste izjavljanja, ki ga izžarevajo nadebudni kandidati in kandidatke, pomeni predvsem razumeti fundamentalistično idejo purgatorijuma, za katero Le Goff ugotavlja, da je bila iznajdena nekje okoli 12 stoletja in ki je, kot ideja-koncept, odločilno zaznamovala zgodovino Evrope. Tudi to današnjo. Skratka, Evropa, ki se nam v mitoloških konstrukcijah kaže kot današnji postmoderni Raj, zahteva in predpostavlja Slovenijo (Madžarsko, Češko...) v vlogi purgatorijuma, torej čistilnico, po kateri se naj zgledujejo vsi Umazanci. Da so to lahko Makedonci ali Bolgari, Hrvati ali Bosanci, Perzijci ali Egipčani ali pa kakšna notranja skupnina, ki ni nacionalna... je seveda nepomembno in slučajno. To, kar šteje je tale implicitna jeklena formula, ki izhaja iz evropsko prevredotene ideje čistilnice-purgatorijuma, ki jo danes tako neusmiljeno trenirajo slovenske oblasti in tukajšni main-stream ki se vidi kot Vratarje, vratarje Raja! Mi smo kulturni in civilizirani, Mi smo Čisti... Oni, drugi, so ne-kulturni, ne-civilizirani, v končni instanci Umazanci, dobesedni ali simbolni, diskurzivni ali ideološki, po načinu prehranjevanja ali obnašanja.... (Kako daljnogledi so bili tisti, ki so v 80-ih sanjali o tem, kako bodo, ko bodo veliki, cariniki na Kolpi.)

Pa čist (evropski) tek vam želiva, Pikica in Tonček