Kolumna / Rastko Močnik: Vseevropski poraz političnega establišmenta

Nedavne evropske volitve so komentatorji razglasili za "volitve protesta": dobri dve tretjini volivk in volivcev sta protestirali z abstinenco, tisti, ki so le volili, pa so volili opozicijo. A kaj pomeni, da lahko državljanke in državljani svoje politično stališče uveljavijo, le tako da se odpovejo svojemu v marsičem edinemu, vsekakor pa institucionalno najpomembnejšemu političnemu dejanju? Kaj pomeni, da je mogoče politično stališče izraziti z glasom za "opozicijo nasploh" - ne glede na konkretno politično usmeritev vsakokratne opozicije? To vsekakor pomeni, da je razlika med katerokoli vlado in katerokoli opozicijo manjša kakor razdalja med političnim establišmentom in volivkami, volivci. Več kakor dve tretjini volivk in volivcev združene Evrope celo menita, da je edino politično dejanje, ki je še v njihovi moči, da zavrnejo možnosti, ki jim jih ponuja politična nomenklatura. Ali celo, da je edino še mogoče politično dejanje, da se odrečejo institucionaliziranemu političnemu dejanju. Pripadniki nomenklature so ta vseevropski poraz uradne politike poskusili prevaliti na pleča volivk in volivcev: "Volivci," so hiteli zatrjevat, "se še ne zavedajo pomena evropskega parlamenta." Ustrezneje pa bi se bilo bržčas vprašati, ali volivke in volivci vsaj za zdaj še ne precenjujejo pomena svojih domačih parlamentov - če že za evropskega vedo, da ni kaj dosti pomemben.

Volitve resda določijo sestavo parlamenta. A že sestavo vlade določijo parlamentarne stranke na pogajanjih, o katerih volivke in volivci niso niti kaj prida obveščeni - kaj šele, da bi lahko kakorkoli vplivali nanja. Povrh vlada ni več izvršilno telo parlamenta. V veliki večini "evropskih zadev" vlada zdaj celo formalno deluje samostojno, parlament ji nalaga le splošne usmeritve, pa še te niso zares obvezujoče. Ta proces je vsak trenutek mogoče odtegniti nadzoru javnosti.

Lep primer, kako zdaj poteka politični proces, je nedavno odločanje o patentiranju računalniških programov. Odločitev je izjemno pomembna, saj ne zadeva le daleč najpomembnejše tehnologije sodobnosti - temveč se ob njej bije boj med družbeno naravo te tehnologije in zasebnim prisvajanjem tehnologije, njenih proizvodov, razvoja, kreativnih moči. Pri odločanju o programskih patentih se bije spopad med družbeno naravo proizvodnje in njenim zasebnim prisvajanjem, za katerega je že Marx ugotovil, da je temeljno protislovje kapitalizma.

Irska, ta čas predsedujoča v EU, je na začetku maja pridobila zadostno podporo za predlog direktive o programskih patentih. Irski predlog evropskemu svetu ministrov je bil v malone popolnem nasprotju s predlogom, ki ga je septembra lani sprejel evropski parlament. Sprva je irski "privatizacijski" predlog podprla tudi Slovenija. Slovensko stališče je izoblikoval Urad RS za intelektualno lastnino pri ministrstvu za gospodarstvo. Ministrstvo za informacijsko družbo menda ni bilo obveščeno. Irski predlog sicer ni bil dostopen javnosti. "Fundacija za svobodno informacijsko infrastrukturo" je predlog pridobila po neuradni poti in je slaba dva tedna pred odločanjem v evropskem svetu sprožila vseevropski preplah. Na podlagi sporočila te fundacije so se slovenski nevladni dejavniki obrnili na ministrstvo za informacijsko družbo - ki naj bi tako sploh zvedelo za irski predlog. Šele tedaj se je aktiviralo ministrstvo za informacijsko družbo in se z nekoliko drugačnimi pogledi vključilo v proces, ki sicer še traja, saj se direktiva sprejema po "postopku soodločanja" evropskega sveta in evropskega parlamenta. - Na enem izmed odločilnih področij se politika dogaja daleč od parlamenta, brez vednosti javnosti - in v moč monopolistov je mogoče poseči le s padalskimi posegi neetablirane politike.

Drugi primer je domač: izbrisani. Tudi ti so prišli na program institucionalizirane politike le po zunaj-parlamentarnih državljanskih prizadevanjih. A uradna institucionalizirana politika tega sramotnega problema doslej še ni zmogla urediti. Ni dvoma, da so si številne poslanke in poslanci vladnih strank po najboljših močeh prizadevali, da bi parlament izvršil sklep ustavnega sodišča o izbrisanih. A zaman. Vse vlade od jeseni 1992 so vedele za izbris in za mnenje zelo uglednih strokovnjakov, da je bil nezakonit in protiustaven. A niso ravnale v skladu s svojo zavezo zakonom in ustavi. Še huje: stranke skrajne desnice so sprožile "civilnodružbeno" kampanjo proti ustavi in človekovim pravicam. Položaj je sprevržen: predstavniki ljudstva ne izvršujejo "volje ljudstva" - temveč ljudem solijo pamet, kakšna naj bo njihova volja. Krizo parlamentarne demokracije paradoksno izkoriščajo prav tisti, ki so zanjo najbolj odgovorni. Desno-centristična parlamentarna frakcija se že dolgo ohranja na oblasti z edinim argumentom: če ne boste volili nas, boste dobili za vrat desne ekstremiste. Ob totalitarnem umevanju oblasti, klerikalnih praksah in rasističnih pogledih skrajne desnice je to seveda upoštevanja vreden argument. Skrajna desnica diskreditacijo institucionalizirane politike, h kateri obilo prispeva z značilno mešanico klovnovstva (zunanji minister) in nasilništva (referendum o izbrisanih, predlog za referendum o džamiji), izkorišča za populistične "ne-politične" izpade v imenu narodovega blagra. Za populizem je popolnoma simptomatičen argument, s katerim se je predsednik parlamenta pridružil "Zboru za republiko": "sodelovanje", "dialog" ipd. Predsednik parlamenta ne ve, da je tisti kraj, kjer naj bi različno misleči dialogizirali in sodelovali - parlament, ki mu predseduje.

Populizem nas peha v nemogoč položaj. Če tehtno in pomembno preudarjaš o sedanjih razmerah, kakor počne politična nomenklatura - si ali licemer ali bedak, ki podpirata pohod desnega ekstremizma. Če pa se iz pokvarjenosti enih in nesposobnosti drugih zgolj norčuješ - pomagaš prav temu "ne-političnemu" populizmu, iz katerega se napaja desni ekstremizem.

Kaj torej storiti? Odgovor je preprost: če ne bi bilo državljanske mobilizacije proti vilenski izjavi in proti napadu na Irak - bi bile zdajle v Iraku tudi slovenske okupacijske čete.