kolumna / Dragica Korade, Večer: Meja v avgustu

Če ne bi bilo ribičev in njihovih malih zalivskih vojn, ki jih je Joško Joras prejšnjo soboto zaokrožil še z balvan revolucijo na sečoveljskem mejnem prehodu, običajni moški in ženska, ki se na diplomatski slovar ne spoznata kaj dosti, ne bi nikoli slišala za diplomatsko noto. Diplomatska nota je nekaj, kar si vsako poletje po ustaljenem vrstnem redu izmenjata vladi v Ljubljani in Zagrebu. Ko je vsa stvar na diplomatski ravni začela dobivati status bebave poletne folklore, s katero vladajoča politika na obeh straneh meje državljane opozarja ne samo na potrebo po budnosti, ampak tudi na svojo vseprisotnost in vsečuječnost, je začel za njen bridki civilnodružbeni domet skrbeti Joško Joras, tisti junak, ki čez mednarodni mejni prehod, ki ga kleni Slovenec eselesovskega formata seveda ne priznava, enkrat za pokušino tovori pralni stroj, enkrat pa les za konjušnico.