kolumna / Dragica Korade, Večer: Meja v avgustu

Če ne bi bilo ribičev in njihovih malih zalivskih vojn, ki jih je Joško Joras prejšnjo soboto zaokrožil še z balvan revolucijo na sečoveljskem mejnem prehodu, običajni moški in ženska, ki se na diplomatski slovar ne spoznata kaj dosti, ne bi nikoli slišala za diplomatsko noto. Diplomatska nota je nekaj, kar si vsako poletje po ustaljenem vrstnem redu izmenjata vladi v Ljubljani in Zagrebu. Ko je vsa stvar na diplomatski ravni začela dobivati status bebave poletne folklore, s katero vladajoča politika na obeh straneh meje državljane opozarja ne samo na potrebo po budnosti, ampak tudi na svojo vseprisotnost in vsečuječnost, je začel za njen bridki civilnodružbeni domet skrbeti Joško Joras, tisti junak, ki čez mednarodni mejni prehod, ki ga kleni Slovenec eselesovskega formata seveda ne priznava, enkrat za pokušino tovori pralni stroj, enkrat pa les za konjušnico.

Čeprav je novi slovenski zunanji minister takoj ob prihodu v vlado dal vedeti, da notam, ki potujejo med Ljubljano in Zagrebom, ni niti približno naklonjen, se diplomatski tradiciji ni izneveril: ne samo z noto, Hrvatom je odgovoril kar z noto na kvadrat. Kaj bi šele bilo, če bi v pisanju not užival. Ali če diplomatska nota ne bi bila oblika političnega komuniciranja, ki je rezervirano izključno za Hrvaško. Drugim vladam uradna Ljubljana not ne pošilja. Ko so italijanski neofašisti uradni vstop Slovenije v EU izkoristili za to, da so začeli v Kopru s transparenti označevati italijansko ozemlje, ni Ljubljana zaigrala na nobene, kaj šele protestne note. Dogodek je romal tja, kamor tudi sicer spada: v policijski notes. In tam tudi ostal. Odnosi z Rimom očitno niso tako prijateljski kot odnosi z Zagrebom. Tudi Dunaj ni kraj, na katerega bi Ljubljana naslavljala note. Ko se je koroški deželni Haider odkrito uprl razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča o postavitvi dvojezičnih napisov na Koroškem, ni na Dunaj romala nobena nota. Še več: na kakšne viže igra v odnosih z Avstrijo, smo videli kasneje, ko je Ljubljana sprejemala od Haiderja novoletno smrečico. Najbrž je tudi novoletna smreka lahko nota: Haider je z njo Ljubljani sporočal, da ima rad Slovence v Sloveniji, ne pa tudi v Avstriji. Skušnjava, da bi začeli na podlagi not, ki jih ni bilo, formulirati hipotezo o posebnih odnosih do naših zahodnih sosed, Italije in Avstrije torej, je sicer vabljiva, ampak še predno nas premami, se velja spomniti, da tudi proti Srbiji in črni Gori nismo prestregli nikakršne note, čeprav je julija na mejah Srbije in Črne gore stalo še kako drugo slovensko blago, ne samo Fructalov radioaktivni borovničev nektar.

Diplomatska nota je torej nekaj, kar lahko uspešno kroži samo med slovenskim in hrvaškim dvorom. Skupaj z nevihtami, viharji in točo sodi med izrazite poletne pojave. Lani, ko so se Hrvati pripravljali na volitve, je vsa stvar napredovala do te mere, da se je sredi dopustov na tej in oni strani meje začela strašno resna razprava o ekološki zaščiti življenja na morju, v morju, da o posebej ogroženem morskem dnu niti ne govorimo. Ob razsežnostih, ki jih je dobila ekološka hoja po morju, je zbledelo celo nekaj tako težko rešljivega, kot je stalni problem Jorasove hoje po kopnem. Letos, ko so pred vrati državnozborske volitve v Sloveniji, se je zdelo, da nam bo z ribiškimi igrami v Piranskem zalivu prizanešeno. Za to, da tudi potem, ko poslanci sredi julija odidejo na zasluženi dopust, ne bi pozabili, kdo smo in kaj smo, je tako ali tako poskrbela Koalicija Slovenija, ki je vložila interpelacijo proti Ropovi vladi. Ko so Ropovi to potezo opozicije začeli hvaliti, smo se spet spomnili tistih Kučanovih besed, po katerih poslej ne bo nič več tako, kot je bilo. Niti avgust.

Avgust je bil doslej rezerviran za ribiče in njihove incidente na morju. Ko se namreč na morju srečata slovenski ribič in hrvaški policaj, imamo incident. Incident imamo tudi tedaj, ko se srečata hrvaški ribič in slovenski policaj. In če sploh kdaj, potem lahko v čistem risu avgustovske svetlobe razumemo človeka na barki in njegov prezir do meje na morju, ki je bilo še včeraj njegovo morje. Trmo, s katero se tej vladarski izmišljiji upira, lahko celo občudujemo: tako brezkompromisna je v tem kompromisarskem svetu. Morda je avgust z vso svojo popotniško mistiko edini čas, ko lahko politika skozi prazne ribiške mreže uspešno trži svoje sanje o izgubljenem morju. Sobote in nedelje, ko se vijejo nepretrgane kolone turistov od Šentilja do Gruškovja in od Ljubljane do Obrežja, so pač idealen čas za razmislek o mejah. In morju. Meja v avgustu seveda ni isto kot meja v septembru. Tako odvečna, tako neznosna, kot je v avgustu, se nam potem ne zdi nikoli več.