kolumna / Rastko Močnik: Na dnu

Pred volitvami 1992 je Marjan Podobnik na konju prejahal ljubljanski trg in s tem svojo stranko popeljal čez volilni prag in v parlament. V podobnem položaju, ko ni bilo gotovo, ali bo SLS sploh prišla v parlament, je pred dnevi Janez Podobnik povzročil mednarodni incident, katerega volilni učinek bomo še videli. A razlika je že zdaj očitna: medtem ko si pred dvanajstimi leti ni bilo mogoče zamisliti, da bi konja z jezdecem Marjanom za povodec vodil takratni predsednik vlade, se je Janezu tokrat posrečilo, da je celoten vrh državne politike naredil za, oprostite besedi - svoje konjske hlapce. Kje so časi, ko so se slovenski politiki lahko postavljali, da so dunajski konjarji! Zdaj le še kidajo gnoj za populističnima bratoma.

Dogodek smo si lahko večkrat ogledali na ljubljanski in zagrebški televiziji, pa tudi slovenski udeleženci niso skoparili z opisi. Na posnetku manjka trenutek, ko je Janez Podobnik padel: zato ne vemo, ali je padel zaradi prerivanja ali zato, ker naj bi ga hrvaški "policist v civilu udaril v zgornji del trebuha (pleksus)" (Joško Joras). Janez Podobnik je dogajanje opisal nekako reaktivno, težo trditve je prepustil sprašujočemu novinarju. Novinar: "So vas res udarili v trebuh?" - J. Podobnik: "Da, zelo so me. Bilo je prerivanje, jaz sem samo dvignil roke, nisem se upiral, stal sem in naenkrat padel." Na posnetku je videti, da je k Podobnikovemu padcu pomagala tudi nizka ograda ob cestišču za njegovim hrbtom, čez katero se je spotaknil in omahnil vznak. Po uradni definiciji slovenske vlade je bilo to "brutalno in neevropsko ravnanje". Glede na to, da je varuh človekovih pravic še pred kratkim na piranski policijski postaji našel palico za baseball, so imeli Podobnik in njegovi srečo, da jih niso "po evropsko".

A zakaj je sploh prišlo do "neevropske brutalnosti" hrvaške policije? Po poročilu hrvaške policije je skupina 12 ljudi prešla državno mejo na kraju, kjer to ni dovoljeno, in s tem storila prekršek. Zato so policisti od njih zahtevali dokumente, da bi ugotovili njihovo identiteto. Sedem jih ni hotelo pokazati dokumentov. S tem so storili že drugi prekršek, policija jih je pridržala in odpeljala na policijsko postajo v Bujah.

Janez Podobnik iste "materialne dogodke" interpretira bistveno drugače. Dvanajsterica je obiskala Joška Jorasa, čigar hiša naj bi stala na "slovenskem ozemlju". Tja in nazaj naj bi šli po slovenski zemlji in torej naj ne bi prečkali državne meje. Še huje: hrvaški policisti naj bi jih, slovenske državljane, hoteli legitimirati na slovenskem ozemlju. Zato da so tudi zavrnili njihovo zahtevo.

Natančneje: Podobnik je navedel tri razloge, zakaj se ni legitimiral. "Kot predstavnik slovenskega parlamenta" (prvi razlog) "ne bom na slovenskem ozemlju kazal osebnih dokumentov hrvaški policiji" (drugi razlog); "...lahko preverijo mojo identiteto, lahko pokličejo svoje organe. Saj sem vendarle član Sveta Evrope" (tretji razlog). Gospod Podobnik nemara meni, da se članom državnega zbora ali parlamentarne skupščine Sveta Evrope ni treba legitimirati. A se moti: vsi smo pred zakonom enaki, Svet Evrope pa celo bdi nad tem, da države to ustavno načelo tudi zares izpolnjujejo. Kot član parlamentarne skupščine Sveta Evrope bi torej moral uveljavljati enakost pred zakonom in se legitimirati. Kot slovenski državljan na (domnevno) slovenskem ozemlju bi moral spoštovati sklep svojega parlamenta, po katerem na področju, kjer meja še ni določena, velja razdelitev pristojnosti, kakor je označeno - in na posnetku, posnetem s slovenske strani, je popolnoma jasno videti, da se je vse dogajalo zadaj za znakom z napisom "Republika Hrvaška". To je začasna ureditev - a ta trenutek velja in ta trenutek jo je treba spoštovati. Kot član slovenskega državnega zbora pa bi moral ne le spoštovati sklepe, ki jih je sam sprejel - temveč pozvati tudi tovariše, naj se jih držijo.

Gospod Podobnik ni storil nič od tega. Raje je zakuhal mednarodni incident. A pozor: ne gospod Podobnik ne vseh dvanajst apostolov ne bi mogli zanetiti meddržavnega incidenta, če jim pri tem ne bi pomagali netilci na močnejših položajih. In res, teh ni manjkalo, kar trgali so se, da bi bili zraven, v sveti ihti so se kosali, kdo bo bolj zarobantil, kdo bo gršo zavil. Kakor se spodobi, je prvačil prvi minister: takoj je posvojil puhlico "slovenski državljani na slovenski zemlji", takoj je vključil rasistični besednjak "neevropsko dejanje", takoj je vpletel Velikega Brata ("ne le zoper Slovenijo, ampak tudi zoper EU"), odpoklical je veleposlanika iz Zagreba, poklical zunanjega ministra z generalne skupščine OZN nazaj domov, poslal noto Hrvaški, izdal navodila notranjemu ministru, obveščal evropske institucije - samo tistega ni naredil, kar bi zares moral: ni poslal odvetnika pridržanim na policijsko postajo v Buje.

Zgodilo se je tisto, v čemer Vlado Miheljak vidi značilnost tokratne volilne kampanje: "krjavlji" so zakoličili predmet debate in določili raven razpravljanja. Potrdilo se je, da je bistvo "krjavljevstva" res, kakor piše Vlasta Jalušič: zaplankani ksenofobni nacionalizem. Toda pozor: če je bilo v početju ducata "ljudskih" možakov še mogoče videti neodgovorno predvolilno kampanjo ogrožene stranke - pa dejanja predsednika vlade, vladne izjave, dejanja ministrov, poteze države v EU in drugod nikakor niso "predvolilna kampanja", temveč so državno početje, ki ima stvarne učinke in posledice za vse nas. Z drugimi besedami: državni organi so neodgovorno povzeli predvolilno vulgarnost v mednarodnem kontekstu. Ali še drugače povedano: ljudje, ki opravljajo javne funkcije, so jih zlorabili v predvolilne namene. In še enkrat pozor: tisti, ki so zares povzročili mednarodni incident, niso ljudski "krjavlji", temveč vodilni člani tistih strank, ki bistvo svoje kampanje opirajo na obljubo, da naj bi nas rešili pred neodgovornostjo svojih "krjavljevskih" tekmecev.

Zato moram popraviti svoje stališče iz prejšnje kolumne: ni res, da v bistvenih potezah ni razlik med strankami, ki tekmujejo na volitvah. Razlika je pomembna: ene svoja mračnjaška stališča prostodušno razglašajo - druge pa ta stališča hladnokrvno uveljavljajo, medtem ko zvitorepijo in leporečijo.

P.S. Medtem ko je vlada sprejemala stališče o "brutalni neevropskosti" sosede, so pred vladno palačo manifestirale delavke trboveljskega Peka v stečaju. Zahtevale so, naj jim država kot 84-odstotna lastnica Peka poplača terjatve, ki jim jih dolguje že več let. Država 246 nekdanjim delavkam podjetja v stečaju po ocenah dolguje okrog 300 milijonov tolarjev. Premier Rop doslej ni našel časa, da bi se odzval na njihova vabila in pozive.