kolumna / Vlasta Jalušič: Bitke za vrednote

Spoštovane gledalke, dragi gledalci,

Eppur si muove, ste dejali nekateri, ko ste videli, kako je evropski parlament končno začel "delovati". Kot so post festum hvalili nekateri analitiki in politiki, je prenehal "demokratični deficit". Parlament je končno postal politična institucija prave bitke, v katero so se zazrle vaše številne oči. V bitki je parlament zmagal nasproti izvršni oblasti, Barroso je moral popustiti, Butiglione je odstopil. To je seveda le ena zgodba, formalna plat, zadeva institucij. Druga zgodba je zgodba "vsebine": zgodba o tem, zakaj in ob kateri temi se je to zgodilo. Ne ob finančnih vprašanjih, ne ob varnostni politiki, ne ob kateri drugi običajni "veliki" temi, na katerih ponavadi jahajo nacionalni politiki. Butiglione je bil nesprejemljiv kandidat za velik del poslancev in poslank, ker je podvomil o tako nepomembnih rečeh, kot so nekakšne pravice gejev in lezbijk, in o enakosti žensk, dveh temah, ki sta postali del Listine pravic Evropske unije, del njene ustave in temelj evropske politične orientacije. Spoštovanje teh pravic je bilo všteto v kriterije, ki jim je bilo treba zadostiti za vstop v EU, hkrati so te pravice del evropskega pravnega reda. Komisija ni bila imenovana in zato se je vsaj za trenutek zazdelo, da je zmaga na strani tistih, ki branijo enakost žensk in istospolno usmerjenih, skratka, da je to zmaga socialistov, zelenih in, deloma, liberalov.

V podobnem času so 2. novembra ameriški volilci prišli na volišča v številu, ki je v zadnjih štiridesetih letih neprimerljivo. Američanom je torej v nasprotju z upadanjem participacije v demokracijah na stari celini uspelo povečati volilno udeležbo in pokazati "that they do care". Demokrati so si ob visoki volilni udeležbi napovedovali zmago, češ da so se "ozavestili" ravno njihovi volilci ter glasovali za politiko "manjšega zla" - predvsem na področju zunanje politike in varnosti. A so se krepko ušteli: eno je zgodba o volilni udeležbi, drugo pa zgodba o tem, koga demokratično ljudstvo večinsko podpre. V številnih komentarjih ste potem slišali, da je Bush dobil volitve predvsem na terenu "vrednot". Nekateri pa na podlagi predvolilnih dogodkov celo menijo, da so ZDA zaradi "vrednotnega razcepa" kar že v državljanski ali kulturni vojni ali pa vsaj na njenem robu.

A glej ga, šmenta, še preden je bila podpisana pogodba o evropski ustavi, smo imeli v združeni Evropi podoben primer, ki kaže na sorodnost situacij. Vatikan obžaluje, da "krščanske vrednote" niso zapisane v evropski ustavi, papež pa evropske kristjane poziva, naj v EU in njene institucije vnesejo "evangelijske vrednote", da bi promovirali mir in skupno dobro ljudstev na celini! Skratka, zgodbi o evropskem parlamentu in o ameriških volitvah imata močan skupni imenovalec, z najmanj dvojnim pomenom. V obeh demokratičnih spopadih je šlo za vprašanje t. i. "vrednot". Le da v evropskem primeru, vsaj za zdaj je tako, niso zmagale "vrednote", ampak politično načelo spoštovanja človekovih pravic. Pogodba o evropski ustavi izrecno varuje enakost moških in žensk in prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Seveda je za naše domače, evropsko polje, ki pa mu ne manjka vzporednic po vrtičkih v posameznih nacionalnih državah, tudi v Sloveniji, prav tako značilna težnja, da bi človekove pravice obravnavali kot nekaj, kar sodi na področje t. i. vrednostne orientacije (beri nekaj manj pomembnega, kar je stvar "zasebnega prepričanja", celo neke "zasebne ideologije/religije") oziroma individualnih in kolektivnih vrednot ali celo "subkulture". Torej ne v ustavo kot tisto, kar je del političnega in pravnega reda! Ključnega pomena pri Butiglioneju pa je, da je v evropskem primeru politični spopad nekako "izstopil" iz zakrivajočega družbenega diskurza "vrednot" (ni se pustil ujeti v antipolitični diskurz družbenega), ki ga poskušajo vsiliti katoliška cerkev in tudi številni drugi nasprotniki pravic žensk, gejev, imigrantov in drugih, torej tistih "skupin", okoli katerih se že danes oblikujejo, še bolj pa se bodo oblikovali prihodnji politični in drugi spopadi postmodernega družbenega.

Demokrati in ameriška levica (kolikor kaj takega sploh obstaja, saj se danes na ameriških kampusih bereta Hardt in Negri) so ta okvir razprave že zdavnaj sprejeli (če so sploh kdaj bili zunaj njega). Levica je najprej zdrsnila na liberalen (sprenevedavo mu rečejo tudi "libertaren") teren, ki je tradicionalno pripadal republikancem (in radikalom), in tako vnaprej izgubila bitko, ki jo je sprejela na tujem terenu. Pravice so bile apriorno prekvalificirane v pravico do izbire, in medtem ko so liberali vztrajali pri izbirah, so konservativci začeli utrjevati "vrednote" proti "nevrednotam". To je tisti diskurz, ki ga je v Sloveniji vodila katoliška cerkev za časa Franca Rodeta, ko je začela govoriti o sramotnem členu ustave, o odsotnosti vrednot v šoli in sicer, o tem, kako je treba v šolah ne le izobraževati, temveč tudi vzgajati, itd., kar je treba dojeti kot "v-vrednote-spravljati". Tako je izbira prešla v polje "izbire" med "vrednotami" in "nevrednotami". Na tem polju se bitka kajpada per definitionem ne da izbojevati, kajti ne gre več za izbiro: ta je namreč vedno že vnaprej določena, saj človek - če ni ravno prismuknjen - sploh ne more izbirati ne-vrednot.

Ameriški desnici, ki se ji je po hladni vojni uspelo še kako regenerirati skozi obdobje številnih mobilizacij v popularnih think-tankih, in ki jo dandanes podpirajo novinarska samocenzura, močni mediji in podjetniške skupine, je uspelo izumiti ustrezne kode komuniciranja z javnostmi, ki na eni strani služijo njenemu sporazumevanju s kapitalom (outsourcing, downsizing in podobne sestavine social correctness žargona), na drugi pa preprosti jezik vrednot, ki ga uspešno prodaja kot glavni izdelek antipolitičnega marketinga. Privolitev v radikalni diskurz vrednot zagovornike pravic nujno pripelje do poraza. Preprosto zato, ker v njem imajo vrednote lahko le eni, drugi pa ne, oziroma vrednota enega izhaja iz nevrednote drugega. Seveda uporabniki besede, ki ta kontekst uporabljajo, niti ne vedo, da izhaja njen pomen (value) iz politične ekonomije in da ga je daleč najbolje razložil Marx, ko je pokazal, da je vrednota (vrednost) vedno relativna, odvisna pač od položaja na trgu, in se vedno določa glede na druge (več- ali manj-)vrednosti.

Prenehanje "demokratičnega deficita", o katerem se toliko govori zadnje čase, torej še ne pomeni tudi situacije, v kateri bodo zares zaščitene pravice in "vrednote", ki zadevajo enake pravice vseh. Za zdaj je parlamentarna demokracija delovala politično in zaščitila "vrednote" kot pravice žensk in gejev in lezbijk ... Vendar nam znotraj antipolitičine razprave o vrednotah prav nič ne zagotavlja, da bo tako tudi v prihodnosti. Morda pa nenadna političnost evropskega parlamenta kaže prav na to, da se evropski politični prostor cepi na dva dela? V zvezi s tem se zdijo zgovorni izidi "svetovnih volitev" ameriškega predsednika, ki jih je opravila raziskovalna organizacija Globescan: med 35 državami iz vseh regij sveta - še posebej med tradicionalnimi zavezniki ZDA - so bile edine države, kjer vprašani jasno preferirajo Georgea Busha, Filipini, Nigerija in Poljska.