Kolumna / Matevž Krivic: Vsi naši politični diletanti

V naslovu omenjeni diletantizem ne meri na splošno politično (ne)sposobnost naših dveh političnih elit, leve in desne. "Tehnologijo vladanja" je dosedanja vladajoča garnitura obvladala - za mlado državo - že kar v spodobni meri, oblikujoča se nova garnitura pa bo lahko šele sedaj pokazala, kaj zna in zmore. Sam sem tudi glede tega sicer precej skeptičen, glede njenega spoštovanja človekovih pravic "drugačnih" pa kar prepričan, da nas čakata tu prava katastrofa in blamaža pred Evropo, a lahko se seveda motim.

Vse to bomo kmalu videli. Danes pa želim opozoriti na nekaj drugega: na hud diletantizem skoraj vseh naših politikov, še bolj novinarjev in do neke mere celo "strokovnjakov" - ne pri obvladovanju "splošne tehnologije vladanja", ampak pri obvladovanju "tehnologije" parlamentarizma. Da se da solidno vladati tudi brez obvladovanja slednjega, dokazuje dvanajst dosedanjih še kar uspešnih let nove države (odkar je parlamentarna demokracija) - toda sedaj smo postali tudi člani EU in "grozi" nam, da bi že čez dve leti morali biti sposobni celo za sopredsedovanje tej elitni združbi starih parlamentarnih demokracij. Že mogoče, da so kakšne nove članice v tem pogledu še slabše od nas, toda skoraj sem prepričan, da vsaj pri Čehih, Poljakih in Madžarih njihova stara parlamentarna tradicija še ni čisto pozabljena in da pri obvladovanju te "parlamentarne tehnologije" vendarle niso tolikšni diletanti, kot smo mi. Očitno nas v EU še slabo poznajo - sedaj lahko samo še upamo, da nas bo v tistih šestih mesecih predsedovanja čakalo le reševanje bolj ali manj rutinskih zadev, ne pa kakšen hujši politični zaplet, kjer bi se prehudo blamirali.

Droben simptom tega diletantizma so na primer že naša terminološka čudaštva. V prvih dneh nove demokracije je eden od takih diletantov (politik ali novinar, kdo ve) to, kar po vsem svetu imenujejo vlada, vladna stran, vladne stranke, vladna večina v parlamentu itd., začel imenovati "pozicija" - in takoj so mu vsi sledili, češ, se temu že mora tako reči, kaj pa mi vemo. Očitno nihče v tej naši politično-novinarski eliti ni vedel, da beseda "opozicija" pomeni "nasprotovanje" in da v politiki opozicija seveda nasprotuje vladi, ne pa nekakšni "poziciji" - in so navdušeno uporabljali ta, za opisovanje političnih razmerij smešni in v svetu neznani izraz. Vsaj jaz ga v dolgih desetletjih spremljanja tujega političnega dogajanja ne v tujih medijih ne v strokovni literaturi nisem zasledil niti enkrat. Tudi tujce pri nas sem že videl, kako se v zadregi muzajo, ko slišijo to naše čudaško govorjenje, sam sem na to že javno opozarjal - vse zaman. Ko se pa tako imenitno sliši: "pozicija - opozicija"!

Sledila so potem hujša politična čudaštva. Recimo takrat spomladi 2000, ko je Drnovšek od parlamenta zahteval izglasovanje zaupnice ne za vlado (tisto skupaj s SLS), ki jo je dotlej vodil, čemur je institut zaupnice povsod po svetu namenjen, ampak za vlado, ki je še nikjer ni bilo - in ki je tudi potem ni mogel formirati, ker je na tem glasovanju pogorel. Toda razen mene nikogar v Sloveniji absurdnost tega ravnanja ni prav nič motila - nasprotno, prav "ustavni pravniki" so ta absurd zagovarjali! Po tem sem javno zapisal, da se od tega frapantnega dogodka naprej pri nas ne bom čudil ničemur več.

A sem se moral že zelo kmalu ugrizniti v jezik. Ko je takrat Drnovškova vlada padla in je Bajuk začel sestavljati svojo, so novinarji Drnovška popolnoma resno spraševali, ali je možno, da bi Bajuk kar obdržal nekatere dotedanje ministre iz vrst LDS - Drnovšek pa jih ni vprašal, ali so morda padli z Marsa, ampak je na to politično analfabetsko vprašanje tudi sam popolnoma resno odgovarjal, kot da je čisto normalno. In spet ni bilo daleč naokrog nikogar, ki bi se mu pri vsem tem karkoli zdelo čudno in nenormalno.

Nadaljevanje zgodbe je logično: kar se Janezek nauči, to Janez zna. In tako pač danes neki drugi Janez (Janša), ko je "dozorel" za predsednika vlade, o zakonitostih parlamentarnega sistema pa ve le to, kar se je naučil pri prejšnjem "mojstru" Janezu, razdira še bolj debele - recimo s tem, ko po dolgoletnem boju proti LDS končno zmaga na volitvah, potem pa "se dela Drnovška" in še tedne dolgo navidezno resno razglaša, kako da je njegova vlada odprta za vse, in vabi vanjo vse, tudi najhujšega političnega nasprotnika (LDS). Kot da je vlada v parlamentarnem sistemu nekakšna "SZDL", kjer "vsi dobromisleči delujejo v skupno korist", ne pa vlada tistih, ki so na volitvah zmagali, proti tistim, ki so na volitvah izgubili dotedanje zaupanje ljudstva. No, da vsaj tega zadnjega Janša ne bi vedel, seveda ne verjamem - pač pa očitno množica "politično polpismenih" volilcev in večina novinarjev gladko nasedata na to naivno pravljico o "vladi vseh dobromislečih v skupno korist". In vsi hvalijo Janševo "odprtost" ter grajajo "ideološko zadrtost" LDS in ZLSD, če te velikodušne ponudbe ne bosta sprejeli! Da nimamo več "SZDL", ampak parlamentarno demokracijo, kjer politični nasprotniki tekmujejo za oblast - to bistvo celotne zadeve so pa vsi pozabili!? Dobri Janša, on bi kar vse povabil zraven - grda Potrč in Rop, ki nočeta zraven! Otroški vrtec - ali resna država?

Janši pa to norčevanje iz temeljnih zakonitosti delovanja parlamentarne demokracije ni dosti mar, saj te igre sploh ne jemlje zares - izkorišča le lahkovernost javnega mnenja in novinarjev, da si dviguje rating, še bolj pa z namenom zasejati razdor med zmedene politike poraženih LDS in ZLSD in jih s tem tudi dolgoročno čim bolj oslabiti. Janša bi bil pravzaprav slab politik, če takih izjav in potez, ki v očeh strokovnega opazovalca učinkujejo kot politični diletantizem, nasproten bistvu parlamentarne demokracije, ne bi dajal in vlekel - če pa mu nosijo tako obilno politično korist.

Na srečo so se vsaj v ZLSD Pahorju (vsaj na koncu te tragikomične zgodbe) dovolj odločno uprli - prej pa so pri še bolj smešni zgodbi o tem, kje bo kdo sedel v parlamentu, edini od vseh dosledno upoštevali po vsem svetu nesporne parlamentarne uzuse: če se imamo za najbolj levo stranko v tem parlamentu, bomo pač sedeli na levi - in se ne bomo rinili v sredino na tako neumen način kot LDS, ki se je bila za to ceno pripravljena usesti celo desno od Janševe SDS. Da bo tako naš parlament tudi tujim opazovalcem (na primer iz EU) že na zunaj demonstriral, da evropska politična logika pri nas ne velja!?

Hujše od te simbolične "nerodnosti" je bilo pri LDS nekajtedensko sprenevedanje, da še ne vedo, ali bi se morda tudi oni kar priključili Janševi vladi. "Če bo Janša pripravil dober program - zakaj pa ne?" so se popolnoma neresno vključevali v medijsko poneumljanje naivne publike, očitno ne zavedajoč se, kako s tem spodkopavajo svojo kredibilnost. Upanje zbujajo novi, sveži obrazi: Pavliha kot podpredsednik državnega zbora in trezni, prepričljivi in suvereni nastopi političnega novinca Cvikla. Problem zamenjave ali nezamenjave na vrhu seveda ostaja. Moje mnenje: s starih obrazov boste pri volilcih težko sprali stare zamere. Treba bo staviti na nove, sveže obraze - če ne takoj, pa vsaj čim prej!