kolumna / Rastko Močnik: Francoski socialisti za evropsko "ustavo"

Francoska socialistična stranka se je na notranjem referendumu odločila, da bo podprla tako imenovano "evropsko ustavo". Dogodek je iz številnih razlogov vreden pozornosti. Najprej zato, ker sta se med strankami evropskega parlamenta samo dve odločili, da o "ustavi" sprožita resno notranjo razpravo: poleg francoske socialistične stranke le še belgijska frankofonska socialistična stranka. Da je v ustavni razpravi višek demokratičnosti debata v strankarskih aparatih, je vsekakor groteskno. Ob tem, da sta razpravo sprožili le dve stranki v Evropi, pa bi nas moralo zaskrbeti. Pogodba o ustavi za Evropo je pač zgolj kompromis med nacionalnimi političnimi razredi. To je bilo očitno že iz razprav ob pripravljanju besedila, saj so se v glavnem vrtele okoli delitve oblasti med evropskimi telesi in nacionalnimi oblastmi, ne pa okoli ustavnih načel. Edina "načelna" razprava je bil absurdni spor, ali naj v besedilu omenijo "krščansko dediščino". Da je "evropska ustava" zgolj nekakšna "nad-pogodba", je še bolj očitno iz besedila samega: to je povzetek dosedanjih evropskih pogodb, nikakor pa ne ustreza merilom, kakršna so uveljavili ustavni teksti modernih držav. Besedilo sedanje "evropske ustave" zlasti ne izpolnjuje temeljnega merila: da bi bilo berljivo in razumljivo za državljanke in državljane, ki bi v njem videli temeljna načela svojega sožitja. Prepojeno je s političnim in ekonomističnim besediščem in težko si je predstavljati, da bi lahko opravljalo naloge temeljne reference prihodnjih evropskih in nacionalnih ureditev.

Nadalje so zgovorne podrobnosti v izidih francoskega strankarskega referenduma. Udeležilo se ga je 78% upravičenk in upravičencev, kar naj bi kazalo na veliko zavzetost pri aktivistih. "Za" je glasovalo 58%, "proti" 42%: razlika je 15 000 glasov. Razlika je sicer zadosti prepričljiva, da legitimira stališče stranke - a vendarle kaže, da so strankini kadri kar hudo razcepljeni. Glede na argumente obeh strani drugače tudi biti ne more.

Privrženci podpore predlogu evropske "ustave" so najpogosteje navajali pavšalne argumente, ki pravzaprav vnašajo le zmedo v razpravo. Strašili so, denimo, da nasprotniki besedila spodkopujejo vse dolgotrajne napore pri evropskem združevanju. Nasprotnike predloga "ustave" so poskušali prikazati za nasprotnike evropske integracije. Kakor da bi bila mogoča le ena sama "Evropa" - tista, ki jo prinaša predlog "ustave". Kakor da ne bi nasprotniki besedila že s tem, da se zavzemajo za drugačno združeno Evropo, dokazovali, da se zavzemajo za evropsko integracijo - le da na temeljih, ki so drugačni od dosedanjih. Značilno je, da so s temi nekorektnimi argumenti v francosko razpravo posegali zlasti kolegi iz drugih evropskih socialističnih strank. To bržkone dokazuje, da so evropski socialisti bliže svojim neokonservativnim partnerjem v političnih razredih Evrope - kakor pa svojim socialističnim kolegicam in kolegom, kadar bi ti radi sprožili razpravo, ki bi lahko ogrozila sedanji konsenz etablirane evropske politične kaste.

Mimogrede velja opozoriti, da argumente te vrste uporabljajo tudi pri nas. Na vprašanje, ali bodo tudi v Sloveniji razpisali referendum o pogodbi za evropsko ustavo, je eden izmed naprednih poslancev odgovoril, da to ni potrebno, saj so državljanke in državljani že glasovali, da se država pridruži EU. Približno tako, kakor da bi v restavraciji sedel za mizo in bi mi natakar prinesel prežganko. Ko bi protestiral, da tega nisem naročil, pa bi dobil dogovor: "Ni treba, da se še kaj odločate, saj ste že s tem, da ste sedli za mizo, pokazali namen, da hočete jesti." Razlika je le v tem, da v demokraciji velja vsaj pravna fikcija, da vsi skupaj kuhamo tisto, kar bomo potem vsi skupaj pojedli.

Eden redkih, ki je navedel vsebinske argumente, je bil predsednik Evropske socialistične stranke Nyrup Rasmussen: po njegovem je sedanji predlog "ustave" pač le kompromis - a kompromis, ki je boljši od vseh dosedanjih evropskih pogodb. Če ne bi sprejeli predloga "ustave", meni Rasmussen, potem bi še naprej veljala pogodba iz Nice - ta pa naj bi bila po njegovem mnenju še slabša za tiste, ki jih socialisti zastopajo. Če pa bi radi kaj boljšega, je dodal Rasmussen, potem morajo socialisti najprej dobiti večino v nacionalnih parlamentih in v evropskem parlamentu. Opozorilo se zdi razumno, če ne bi imelo dveh pomanjkljivosti. Prva je, da predsednik evropskih socialistov očitno meni, da se politika dela s kompromisi med političnimi elitami - ne pa, da nastaja iz volje ljudstva. Druga pomanjkljivost je, da z zagovarjanjem koristi korporacij in neokonservativne desnice socialisti ne bodo prišli do večine v nobenem parlamentu. Potem ko so se v kampanji za vstop v zvezo NATO vse pomembne slovenske stranke postavile na pozicije skrajne desnice - je na volitvah zmagala skrajna desnica.

Nasprotniki predloga "ustave" zagovarjajo prav to tezo: sedanji predlog "ustave" je neoliberalen in uveljavlja koristi korporacij, ne pa ljudi, ki živijo od svojega dela - in ki naj bi jih socialisti zastopali. Predlog res pravice iz dela in socialne pridobitve postavlja v odvisnost od nedoločenih siceršnjih pogojev in možnosti. Res je tudi, da nihče, ki živi od svojega dela, ne bo mogel mirno spati, če bo "prožnost" trga delovne sile postala "ustavna" kategorija.

Res pa je tudi, da od konstrukcije, ki temelji na sporazumu med političnimi elitami in velekapitalom, ni mogoče pričakovati kaj drugega kakor "izdajo elit". Tako je namreč naslov pravkar izšle knjige, v kateri Raoul Marc Jennar dokazuje, da je evropska ustavna pogodba nastala pod vplivom kapitalskih lobijev in ob nesposobnosti socialne demokracije, da bi zavarovala tiste, ki naj bi jih zastopala.