kolumna / Matevž Krivic: Poguba za levico se imenuje Pahor

Kdaj se bo razpočil milni mehurček "fenomena Pahor", napolnjen s plinom njegove prazne leporečnosti in vedno huje v oči bijoče samovšečnosti? V Sloveniji najbrž še dolgo ne - slovensko javno mnenje to dvoje očitno ceni precej bolj kot karkoli drugega, kar drugod po svetu, celo v ZDA, lahko "naredi" uspešnega politika. Samo da je lep in prijazen do vseh, da se z nikomer in zaradi ničesar ne skrega - pa ga imamo radi in glasujemo zanj! Seveda le, kadar se glasuje prav osebno za tega ali onega - kadar se glasuje za stranke, ZLSD z njim ali brez njega dobiva tistih svojih 10 do 15 odstotkov in konec. Brez njega bi jih sicer morda danes dobila tudi manj kot 10, toda, kot sem enkrat že zapisal, to bi bilo zanjo (in za vse nas) zelo zdravilno oziroma streznilno: bi vsaj vedeli, koliko volivcev v Sloveniji res podpira socialdemokratsko politiko (če bi jo stranka bolj ofenzivno in jasno izoblikovala - z njim na predsedniškem položaju je ne bo nikoli), koliko politično neosveščenih volivcev pa podpira le prijazno in nekonfliktno podobo njenega predsednika.

O Pahorjevi prazni leporečnosti je škoda izgubljati besede. Enkrat sem že javno vprašal, ali se kdo morda spomni kakršnegakoli političnega stališča, s katerim bi se bil Pahor v vseh teh letih profiliral kot voditelj socialdemokratske politične opcije v Sloveniji - pa odgovora nisem dobil. Po mojem spominu se je profiliral le kot zagovornik sprave med nasledniki partizanov in domobrancev (kar sem načelno podpiral, ne pa njegovih pretiravanj pri tem) in potem še kot zagovornik vstopa v Nato (čemur sem odločno nasprotoval). Težak "socialdemokrat", kajne? Kaj več na to temo je težko povedati.

Morda le še tole, kar sem enkrat v Mladini že zapisal: Njegova politična nezrelost je lepo razvidna tudi iz tega, kaj je pred evropskimi socialisti govoril ob predstavitvi svoje kandidature za predsednika evropskega parlamenta. Pustimo ob strani popolno neresnost te samokandidature same - tam je propagiral svoj "odnos do Nata in do evropsko-ameriških odnosov" in najprej ocenil svoj nastop kot uspešen (češ da je dobro izkoristil možnost, ki se je ponudila - kakšno pa? za blamiranje ZLSD na evropski sceni?), v Mladini pa je sedaj prostodušno priznal, da mu na to izjavo tam sicer "niso nič rekli, ampak iz mimike se je videlo, da seveda nad njo niso vsi navdušeni". Ne vsi? Najbrž niti eden - razen če imajo morda še v kakšni tranzicijski državi kakšnega takega "socialista", kot je pri nas Pahor.

O njegovi v oči bijoči samovšečnosti pa tudi ni treba govoriti - treba si je le ogledati na primer posnetek, kako prihaja za govorniški pult na eni od zadnjih tiskovnih konferenc (jaz sem si ta "zgovorni" posnetek shranil v svojem arhivu videokaset). In tudi nikoli ne bom pozabil, kako je v skrajni časovni stiski najinega (prvega! - in hkrati zadnjega!!) pogovora o vprašanju izbrisanih lani maja tik pred njegovim pogovorom s komisarjem SE Gil-Roblesom (na voljo sva imela le pičlih deset minut) pogovor ves žareč začel s stavkom: "Si videl v Delu današnji Politbarometer?" Bil sem šokiran nad tem, kaj ima v glavi v takem trenutku. Ampak očitno je moj okus skregan z okusom tistih nemajhnih odstotkov, ki vztrajno glasujejo zanj ... Toda: de gustibus non est disputandum. Vrnimo se torej od okusov k vsebini.

Problem ni ta "milni mehurček" sam (in njegova trdnost, saj v našem političnem podnebju očitno še dolgo ne bo počil) - problem je v nesposobnosti ZLSD, da bi ga sama predrla. Tu pa se začne zgodba, zaradi katere dolgotrajnost komaj začete Janševe vladavine ne bo odvisna samo od njegovih lastnih napak in slabosti ter od slabosti znotraj LDS, ampak, se bojim, vse bolj tudi od razdora, ki ga Pahor vnaša ne le v svojo stranko, ampak vsak dan bolj tudi v celotno potencialno "opozicijsko koalicijo" proti Janševi vladi, torej v nadaljevanje koalicije ZLSD-LDS. (Koalicije so namreč lahko vladne in tudi opozicijske - terminološka opomba mimogrede.)

Čeprav sem pred volitvami menil, da morebitna Janševa vlada ne bo vzdržala več kot en mandat, se mi je to prepričanje doslej že močno omajalo. Lahko se seveda motim - odvisno od uspešnosti ali neuspešnosti Janševe vlade. A naj bo še tako neuspešna, možnost za zmago nad njo ima kvečjemu "levosredinska" koalicija v celoti, torej LDS in ZLSD v vsaj tako trdni povezavi, kot sta jo vsa težka leta opozicije vzdrževali in vzdržali Janševa in Bajukova stranka.

Ne trdim, da za marsikatere dosedanje razpoke v tej koalicijski povezavi ni kriva LDS bolj kot ZLSD, njena pogosta samozadostnost in vzvišenost nad vsemi drugimi. Tudi ne trdim, da se je vse to - kljub hudemu volilnemu porazu - pri LDS že končalo. Toda poskus izkoristiti te še nepremagane slabosti LDS za to, da bi jo ZLSD skušala "prehiteti po desni" in zasesti njeno dosedanje mesto vodilne in "vladotvorne" stranke levosredinske koalicije, lahko zraste samo v prej opisanem milnem mehurčku prazne samovšečnosti in političnega diletantizma. (Tu spet nujen terminološki intermezzo: če zvezo LDS-ZLSD označujemo kot "levosredinsko koalicijo", to še ne pomeni, da sta obe stranki nujno in enako "levosredinski" - lahko bi bila na primer ena leva in ena sredinska; pojem "levosredinske vlade" izvira iz Italije iz časov povezave med "sredinsko" krščansko demokracijo ter socialisti, socialdemokrati in republikanci, ki so težišče v skupni vladi prevesili malo na levo od sredine.)

Pri nas lahko razpravljamo na primer o tem, ali je LDS levosredinska, sredinska ali celo (po mnenju mnogih levičarjev) desnosredinska stranka - nobenega dvoma, vsaj med razumnimi ljudmi z minimalnim znanjem o politiki, pa ne more biti o tem, da je ZLSD pozicionirana levo od nje. Če seveda je in hoče ostati socialdemokratska stranka. Potem pa pride Pahor in pove ne le to, da je "ZLSD že zdaj levosredinska stranka" (kar je žal res, tudi sam sem zadnjič pisal o 'rahlo levo pobarvani sredini'), ampak predvsem to, "da mora pridobiti še nekaj te politične sredine, predvsem pa se okrepiti, tako da bo sposobna sestaviti in voditi vlado". O, sveta preproščina! Proti sredini se ZLSD lahko okrepi samo na račun tistih, ki so že sedaj tam, torej s spodjedanjem volilne baze LDS - da levo od nje zija vedno večji prepad, vedno bolj "vpijoča praznina", ki kar kliče po tem, da bi jo zasedle kakšne bolj ali manj avanturistične (razen Foruma za levico) in prodora v parlament nesposobne politične skupine, je pa očitno prav nič ne zanima.

In kako je Pahor sedaj zastavil svoj prodor proti sredini (torej v desno smer)? Z napovedjo možne koalicije z ostanki ostankov že nekdaj šibke Demokratske stranke, ki ima sedaj približno "nul koma jozef" volilne podpore. Kakšna briljantna poteza! A to je nepomemben detajl. Tisto, ob čemer res ostrmiš, je njegova megalomanska napoved, da naj bi ZLSD postala "sposobna sestaviti in voditi vlado". Za prejšnjo je komaj komaj spravila skupaj tri blede ministre, čez štiri leta naj bi jo pa kar sama "sestavila in vodila"!? Pahor se iz svojih megalomanskih - in za celotno levo opozicijo skrajno razdiralnih - sanj seveda ne bo zbudil. Zanima me, ali se bo iz njih sposobna zbuditi ZLSD.