Kolumna / Dragica Korade, Večer: Umik države

"Mama, smo zdaj revni?" S tem vprašanjem se je začenjala ena od mnogih decembrskih novinarskih zgodb o tekstilnih delavkah, ki so kmalu po državnozborskih volitvah začele kar po vrsti izgubljati delo v Planiki, Jutranjki, Piku, Svili. Ko je vladajoča gospoda poslala v obtok kapitalistično velelaž, da sta tekstilna in obutvena industrija nekaj, od česar se da živeti na Kitajskem, ne pa tudi na Slovenskem, je završalo še v Muri. Da bi razumeli tragičen domet tega otroškega vprašanja, povejmo, da je delavka, ki je z njim opisala svojo človeško stisko, zaslužila borih 70 tisočakov na mesec. Za delodajalce, ki nas že lep čas prepričujejo, da so slovenske delavske plače previsoke, odločno preveč. Za šoloobvezno deklico, ki se skozi najnovejši mamin brezup uči izgovarjati besedo revščina, očitno dovolj, da niso revni. Revščina se v njenem svetu začne brez teh 70 tisočakov. In z mamo, ki ne išče zaman samo nove zaposlitve, ampak tudi odgovor na novo vprašanje, kdo sem in kaj sem, če sem odveč.

Kar je pri tokratnem valu odpuščanj najbolj bodlo v oči, so bile ženske: mrke, žalostne, molčeče. Z usti, stisnjenimi v jok. Če so govorile, so tako v Prekmurju kot na Štajerskem govorile o svojih otrocih, o njihovih šolah, o njihovih radikalno skrajšanih perspektivah. Ko izgubljajo delo moški, je ozračje naphano z enako tesnobo, a njihove roke so stisnjene v pest. In obrazi so drugačni: jezni, s kletvijo na ustih in z mislijo na tiste, ki so firmo kljub obljubam spravili na kant. Moški govorijo o tistih, ki so krivi, da je tako, kot pač je. Ženske govorijo o onih, ki bodo nastradali, ker je tako, kot je. Če boste z njimi začeli računati, kaj poleg vsakodnevnega garanja za tekočim trakom v zadušljivih tovarnah v resnici izgubijo, ko izgubijo teh borih 70 tisočakov, se vam račun nikakor ne bo izšel. Brezizhoden bo ostal celo, ko si boste nehali domišljati, da se smisel življenja ne bi smel skrčiti na vprašanje, kako boste poslej vsak mesec plačali položnice za stanovanje, vodo, elektriko, telefon, kurjavo. Če boste tej brezizhodnosti vsemu navkljub skušali priti do dna, boste nazadnje prisiljeni ugotavljati, da te ženske, ki se kljub visokim delovnim normam in slabim plačam niso pritoževale nad svojo usodo, s tem, ko izgubljajo zaposlitev, ne izgubljajo samo svoje ekonomske varnosti. Ko izgubljajo ta minimum minimuma, v resnici izgubljajo vse: svoj življenjski slog in svojo identiteto. Sebe izgubljajo. In celo, če se nam ta identiteta zdi problematična, ta izguba nič manj ne boli. Tisti trenutek, ko se v Mariboru ali v Murski Soboti postavijo v vrsto na zavodu za zaposlovanje, je trenutek, ko se zaključuje razprodaja njihovega življenja. Po skoraj petnajstih letih tranzicije, ki je pod firmo prestrukturiranja gospodarstva izpljunila na cesto tisoče ljudi, vsakdo v tej vrsti ve, da so vse, kar na koncu ostane, samo še ostanki. Svoboda je enako neusmiljena kot suženjsko delo v tovarni za 70 tisočakov: obupani beg pred prikaznijo bede.

Državi, ki se po novi politični paroli umika iz gospodarstva, se s to prikaznijo še zmeraj ne zdi vredno ukvarjati, čeprav ne manjka dokazov o tem, da jo je s svojimi čudaškimi potezami marsikje sama prigospodarila. Zdaj, ko so od njenih navideznih uspehov ostale samo še prikazni, njen najnovejši gospodarski guru sporoča množicam, ki so tudi zaradi nesposobnih državnih ekip ostale brez dela, da pač živimo v kapitalizmu in da je menda jasno, da mora v kapitalizmu vsakdo sam poskrbeti zase. Zato je sredi decembra tem bolj presenetila skrb vladajočih za peščico lastnikov kapitala, ki naj bi bili po novem letu izpostavljeni prehudim davčnim obremenitvam. Da tako visoki davki ne vplivajo blagodejno na gospodarsko rast in razcvet podjetništva, so nas poučili zdaj že bivši borci proti tranzicijskim bogatašem. To je najbrž res. Res pa je tudi, da bi na razvoj podjetništva enako, če že ne bolj blagodejno učinkovala davčna razbremenitev dela. Eden od argumentov, s katerimi je vlada opremila svoje prve davčne odpustke bogatim, je govoril celo o tem, da so davki v tej državi tako ali tako previsoki in da je zniževanje treba nekje začeti. Kaj je torej bolj normalnega kot to, da so začeli pri vrhu, pri tistih, ki imajo največ? Ko se je po tej normali začel nemudoma gibati tudi poslanski predlog za 20-odstotno zvišanje poslanskih plač, smo - normalno - razdrli nekaj žaltavih na račun nove vlade, številna vprašanja o državi, ki se umika, pa so ostala odprta. Komu se država umika? Tisti deklici, ki sprašuje mamo, ali smo zdaj revni. In mami, ki ji je odgovor obtičal v grlu. V resnici se izmika vsem tistim, ki si ne znajo in ne morejo pomagati sami. Kam se umika? V naročje moči in bogastva.