Kolumna / Dragica Korade, Večer: Umik države

"Mama, smo zdaj revni?" S tem vprašanjem se je začenjala ena od mnogih decembrskih novinarskih zgodb o tekstilnih delavkah, ki so kmalu po državnozborskih volitvah začele kar po vrsti izgubljati delo v Planiki, Jutranjki, Piku, Svili. Ko je vladajoča gospoda poslala v obtok kapitalistično velelaž, da sta tekstilna in obutvena industrija nekaj, od česar se da živeti na Kitajskem, ne pa tudi na Slovenskem, je završalo še v Muri. Da bi razumeli tragičen domet tega otroškega vprašanja, povejmo, da je delavka, ki je z njim opisala svojo človeško stisko, zaslužila borih 70 tisočakov na mesec. Za delodajalce, ki nas že lep čas prepričujejo, da so slovenske delavske plače previsoke, odločno preveč. Za šoloobvezno deklico, ki se skozi najnovejši mamin brezup uči izgovarjati besedo revščina, očitno dovolj, da niso revni. Revščina se v njenem svetu začne brez teh 70 tisočakov. In z mamo, ki ne išče zaman samo nove zaposlitve, ampak tudi odgovor na novo vprašanje, kdo sem in kaj sem, če sem odveč.