Et tu, Brute? tudi ti, Vlado?

"Tudi ti, Brut?" je baje vzkliknil umirajoči Cezar, ko je med zarotniki, ki so zabadali bodala vanj, zagledal tudi "prijatelja" Bruta. Ko primerjam našega Vlada z Brutom, seveda ne mislim, da so Bohinc, Pahor in Dimovski (kot bolj ali manj zavestni pomočniki v Janševem početju) že dokončno umorili upanje izbrisanih, da bo pravica nekoč vendarle zmagala, ampak zadnji Vladov nož v hrbet akcijam za pomoč diskriminiranim je bil pa vendarle tako sramotno dejanje, da si zasluži - poleg že vložene tožbe na upravnem sodišču - tudi tehle nekaj vrstic v moji kolumni.

Delovanje omenjene trojice "socialdemokratov" proti izbrisanim si seveda tudi imena "zarota" ne zasluži. Zarotniki so vendarle pogumni ljudje, ki za neki pomemben cilj marsikaj pomembnega tvegajo (kariero, življenje itd.) - ti trije pa ... Vse, kar so sramotnega v tej "zaroti" počeli, je bilo prej namenjeno tlakovanju njihove bodoče kariere kot čemurkoli drugemu. No, druga dva sta to vsaj počela dokaj odkrito in nesramežljivo, Dimovskega pa vse do zadnjega v tej zgodbi sploh ni bilo nikjer videti, na nobeni strani.

Tako je bil tiho o vsem tem (drugi pa tako glasni), da tudi meni vsa ta zadnja leta ni prišlo niti na kraj pameti, da tragedija izbrisanih pravzaprav ni samo stvar notranjega ministrstva, ampak da bi njihova izguba služb, izguba pokojnin, nemožnost zaposlovanja, nemožnost šolanja otrok, pri nekaterih dolgoletna ločenost od družin itd. še kako morali biti tudi predmet zanimanja ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Ko me je julija lani Vinko Zalar, predsednik društva za pomoč ljudem v duševni in socialni stiski "Novi paradoks", ko sva opolnoči na železniški postaji čakala na nekega izbrisanega brezdomca z Jesenic, vprašal, zakaj se naše društvo ne prijavi na razpis "EQUAL" za sredstva EU pri odpravljanju diskriminacije na trgu dela (ki jih pri nas razdeljuje ministrstvo za delo), sem mu odgovoril: za to možnost sploh vedeli nismo, a tudi če bi vedeli, je naše društvo organizacijsko in kadrovsko tako šibko, da še zapisnike sej komaj za silo spišemo - spisati prijavo za evropski razpis je pa še za mnogo boljše od nas nekaj tako zahtevnega, da lahko mi z našimi sposobnostmi o tem samo sanjamo.

Na srečo nam je namesto sanj Zalar takoj ponudil pomoč svojega, bolje ekipiranega društva, vendar tudi to za tako zahteven projekt ni zadoščalo. Šele ko sva pridobila za vodenje projekta ustreznega nosilca, to je Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC), je delo pri projektu steklo s polno paro. Več partnerjev ko se pri takem projektu medsebojno smiselno poveže, več možnosti za odobritev sredstev tak projekt ima. Ta del projekta nam je sploh uspel sijajno: že do prijave sredi septembra je bilo v projekt povezanih deset pomembnih partnerjev (poleg že omenjenih treh še Rdeči križ, Karitas, Fakulteta za socialno delo, Zavod za zaposlovanje, Bošnjaško društvo, Islamska skupnost in še evropska poslanka Mojca Drčar Murko - za mednarodne povezave s podobnimi projekti v drugih državah EU, kar je bil tudi eden od zelo pomembnih pogojev za odobritev projekta) - s predvidenim še nadaljnjim širjenjem kroga partnerjev (centri za socialno delo, druga manjšinska društva itd.). Kdo ve, koliko od drugih 80 prijavljenih projektov se je v tej točki sploh lahko resno merilo z nami.

Tudi vsebina projekta je bila dobro in natančno obdelana, v skladu z vsemi razpisnimi pogoji. Za ilustracijo - uvodni odstavek našega projekta z naslovom "POISKATI - AKTIVIRATI - POMAGATI" se je glasil takole:

Namen:

POISKATI nekdanje (ali tudi nove) imigrante iz bivše Jugoslavije, ki trpijo diskriminacijo na trgu dela - s poudarkom na 18.305 “izbrisanih”, torej na zakonitih stalnih prebivalcih Slovenije ob osamosvojitvi, ki jim je bil ta status z “izbrisom” nezakonito odvzet leta 1992, še posebej na tisti skupini, ki so še danes izključeni s trga dela (2.000 delno - le začasna dovoljenja, 4.000 pa popolnoma - brez vsakega statusa);

AKTIVIRATI te ljudi in jih pripeljati iz ilegalnega ali pollegalnega statusa spet v aktivno socialno življenje (da bi jih “uradno”, s sredstvi programa EU, sploh poiskali, bi bil za pridobitev njihovega zaupanja verjetno zadosten začetni impulz - nadaljnji ukrepi so predmet tega projekta);

POMAGATI jim pri “lažjem dostopu do trga dela in vrnitvi nanj”: prva faza - zagotoviti brezplačno pravno pomoč za vračanje nezakonito odvzetega statusa, druga faza -odstranjevanje drugih ovir (izobrazbenih, neznanja jezika, socialne nevključenosti, zdravstveno-psiholoških hendikepiranosti itd.), tudi ovir na strani delodajalcev.

Aha, še bistveno moram navesti: čemu je evropski projekt EQUAL namenjen. Iz razpisa: "EQUAL je hkrati del celostne strategije ES za boj proti socialni izključenosti, predvsem tisti, ki je povezana z ..." (sledi naštevanje možnih okoliščin) - torej proti vsaki socialni izključenosti. "Drugič, večji poudarek bi moral biti na prikrajšanih skupinah, ki jim obstoječe politike in programi ne posvečajo dovolj pozornosti ...". Da tudi izbrisani še kako spadajo sem noter, je torej jasno, da bolj ne bi moglo biti - a glej kasneje, zakaj je bila naša prijava zavrnjena.

Skeptiki (realisti?) so nas svarili: ne bodite naivni, Dimovski je Bohinčev strankarski kolega, že zato so vaše možnosti enake ničli. Mi (naivci) pa smo rekli: ne malajmo hudiča na steno - naredimo dober program, potem naj ga pa Dimovski kar zavrne, če si upa!

A glej, Dimovski se je vendarle izkazal za pogumnega moža: ne da bi trenil z očesom, je našo prijavo gladko zavrnil! "Obrazložitev" te pogumne odločitve je sicer najprej skril za prazne številke, češ, kaj morem, strokovna komisija je pač vašemu projektu dala samo 51 namesto minimalnih 60 točk. Ko smo zahtevali, naj potem za primerjavo pokaže tiste projekte, ki so dobili več kot 60 točk, je to gladko zavrnil. Še pogumnejši je bil: celo sestave "strokovne komisije" najprej ni hotel razkriti. Ko je bil to končno vendarle prisiljen storiti, smo komaj verjeli svojim očem: ta "neodvisna strokovna komisija" je bila sestavljena izključno iz uradnikov ministrstva za delo! Vsak nadaljnji komentar je tu seveda odveč.

Ko smo nato nekako izbrskali še prvotno skrito "utemeljitev" zavrnitve, smo videli, da smo točk dobili pravzaprav celo mnogo preveč, saj je bilo tam zapisano, da Program EQUAL "te ciljne skupine (tj. izbrisanih) ne predvideva" (!) - kar pomeni, da naj bi naša prijava torej v celoti zgrešila namen projekta in da reševanje diskriminacije izbrisanih v EQUAL sploh ne spada! Po mnenju ministrstva namreč, razpisnim pogojem navkljub.

Seveda bomo s tem "biserom" slovenskega pristopa k "zagotavljanju zaposlitvenih možnosti za najranljivejše skupine" kmalu seznanili tudi pristojne v EU - morda skupaj z informacijo o tem, kako si Janša, Drobnič, Peče in podobni zamišljajo odpravljanje drugih, v Evropi nedopustnih diskriminacij pri nas. Toda Slovenija je suverena država. Tam v EU lahko v bistvu le skomignejo z rameni, se morda pokrižajo nad nami (če so kristjani) - kako mi tu delimo te vrste evropski denar, to so pa oni demokratično prepustili našim "demokratom" vseh vrst. Živela EU nasploh, naše bodoče predsedovanje njej pa še posebej!