kolumna / Vlasta Jalušič: Wer hat uns verraten? Sozialdemokraten!

Prejšnji teden so obupane delavke na Dolenjskem direktorju preprečile odhod iz tovarne. Kot je poročala novinarka, "so mu s svojimi telesi zaprle pot", direktor pa je to interpretiral, češ da so ga "vzele za talca". Ubogi direktor se je moral soočiti z delavkami, ki uporabljajo "metode čečenskih teroristov"! Potem ko delavke pet mesecev za svoje delo niso dobile plače (ko so torej pet mesecev svojo delovno silo "prostovoljno" dajale v izrabo lastnikom in vodstvu, pa za to ne morejo dobiti niti statusa na zavodu za zaposlovanje niti plač), so posegle po sili, edinem sredstvu, ki jim je ob brezbrižni in nesolidarni družbi in državi še preostalo in ki ga na srečo še premorejo. In direktorju vzele dragoceno svobodo gibanja za kratek čas: a žal niso vztrajale do konca, gospoda so po nekaj praznih obljubah spustile domov.

Zgodba me spominja na podobe iz časa sesuvanja socializma, predvsem ene: žensk iz Kumanovega, ki so se steple za kruh. Takrat smo si zgroženi ogledali dogodek in se spraševali, kam vodi zgodba žensk, ki se spopadejo za golo eksistenco. Dogodek je bil znamenje razpada in vojne, procesov, v katere se je velika večina v nekdanji Jugoslaviji in tudi Slovenji vdala. Od francoske revolucije so telesa žensk v javnosti pomenila, da gre v političnih spopadih zares. Kot je zapisal Mirabeau: dokler se ne vmešajo ženske, ni revolucije. Toda ali morda v našem kontekstu poseganje žensk po sili ne nakazuje nečesa drugega? In ali njihova raba sile in popuščanje ne kažeta bolj nemoči in nepripravljenosti na politični spopad kot pa kaj drugega? Sploh pa, kako lahko nekaj deset delavk brez solidarnosti in podpore drugih v današnji Sloveniji sploh začne in zdrži politični spopad, ne da bi jih odgovorni gospodje z zvijačo ali nasiljem uklonili?

Slovenska scena ne spominja več niti na slabo maškarado. Šele zdaj je namreč jasno, da je cesar gol in da so zavore, kolikor jih je sploh bilo, popustile: v naši zgodbi učitelji z veseljem poneumljajo, zdravniki spravljajo v obup in očitno ni več daleč čas, ko bodo gasilci daleč najraje požigali. Edino delavke še delajo: in to zastonj! Zadevam bi se človek še najraje smejal, a kaj ko gre za žalostne in celo tragične reči: medtem ko TV-verniki verjamejo, da so "prišli v Evropo", so se jim dejansko "zgodile" Združene države Amerike. Sedanja oblast se je - s pomočjo znanstvene utemeljitve ekonomistov "mlajše in srednje generacije" - odločila za klasično pot: najprej je treba zlomiti sindikate in še zadnje morebitne otočke solidarnosti med zaposlenimi in med ljudmi nasploh. Tisto, kar se je začelo s samskimi ženskami, nadaljevalo z Romi in izbrisanimi, ima svoje naravno nadaljevanje. Opraviti imamo s klasično nadaljevanko, v kateri bo glavno sredstvo boja "krivi drugega!".

Da je treba najprej zlomiti solidarnost tistih, ki delajo in delujejo, so zelo dobro vedeli znanstveni očetje današnjih slovenskih ekonomistov "srednje in mlajše generacije": najprej škotski razsvetljenci, kot sta Smith in Ricardo. Tehniko so dobro obvladali tako v Napoleonovih kot v Hitlerjevih časih. Da si je treba podrediti in zlomiti sindikate, so vedeli tako pod Mussolinijem kot pod Stalinom, pa tudi v ZDA v času new deala. Isto velja na Poljskem za časa Gomulke ali pa v Jugoslaviji za časa Kardelja in Đure Pucarja. Slednji je takoj po 2. svetovni vojni med drugim razlagal, da "v socializmu sindikati v bistvu niso potrebni", saj menda ne bodo "delavci štrajkali sami proti sebi". Od takrat pa do današnjih znanstvenih dosežkov vrhunskih slovenskih ekonomistov se pravzaprav ni veliko spremenilo. Sindikati so (p)ostali to, kar so bili - "odvečni" -, le da so se argumentacije nekoliko posodobile. Prejšnji sistem velja za totalitarnega kar tako, ko pa se uporabljajo iste metode in prijemi kot takrat, ne gre za totalitarne prijeme, ampak za "načela svobode". Nekoč je bil argument proti sindikatom denimo "produktivnost" ali "interes socializma", danes nastopajo argumenti "učinkovitost", "konkurenčnost", "ohranitev podjetja in delovnih mest" in kot največji Drugi "nacionalni interes". Temu se doda še običajna doza ustrahovanja, ko pa ta ne deluje več, nam posvetijo še s "svetovnimi trgi" in z "globalizacijo".

V bojih proti sindikatom se uporabljajo tehnike ustrahovanja in pranja možganov, ki so najbolj transparentne zunaj Evrope. Strategija vladanja na način izključevanja sindikatov je klena in preprosta: nedolžno se ji reče "spraviti sindikat na raven podjetja" ali pa celo, kot razglašajo nekateri, se "dogovarjati neposredno z zaposlenimi": to je primer omenjenih delavk. Se pravi, znebiti se velikih, tradicionalno močnih, nacionalnih ... (vse to je značilno ravno za evropsko zgodovino!) združenj (različnih kon-/federacij) ter namesto respektabilnega pogajalca ustvariti pritlikavega sindikalnega poverjenika na plačilnem seznamu podjetja (korporacije). Tako kot je to, denimo, v Hondi ali Toyoti, kjer se sindikat znajde na plačilnem seznamu korporacije. (Ideal prihodnosti vseh neokonservativcev je seveda antipolitični Toyota-City.) Sindikat "na ravni podjetja" pa je približno to, kar je ne-sindikat oziroma mrtvi sindikat.

Prijatelj mi je pripovedoval, da je utemeljitelj Janševe SDS, disidentski postsocialistični slovenski socialni demokrat dr. Jože Pučnik v predavanju leta 1988 na Inštitutu za sociologijo razlagal, kaj je v Sloveniji treba storiti: prva naloga bi bila "razlastiti delavce". Na opombo prijatelja, da se mu to zdi orwellovsko, in na vprašanje publike, ali naj to razumemo, da je najprej treba "razlastiti delavce" in se šele nato začeti "boriti za njihove pravice", je predavatelj pritrdil: natanko tako, kajti če jih ne razlastimo, se ne bodo imeli za kaj boriti ne oni in ne mi - socialdemokrati.

Pravkar smo začeli žeti sadove semen, ki so jih zasejali postsocialistični socialdemokrati: Pučnikovi, ki so se prekvalificirali v nacionaldemokrate, in Pahorjevi, ki so se šli tretjo pot. Delavke in delavci ter številni marginalizirani so ob tem pristali na stranski poti. V času, ki se nam odpira, bo očitno šlo za ključna vprašanja neke politične skupnosti in njene, kot temu popularno pravi dandanašnja sociologija, "kohezivnosti". Vprašanja, na katera bomo morali odgovoriti sami, brez takšnih ali drugačnih socialdemokratov. Konkretneje, vprašanje je, ali bo ta kohezivnost utemeljena na (politični in socialni) solidarnosti in državi blaginje ali na razrednem razcepu, sovraštvu in ksenofobni, narodniški in rasistični ideologiji, ki ji v zadnjem času uspeva pokrivati vse realne politične konflikte, predvsem pa tiste, ki zadevajo tako imenovano razredno vprašanje.