Kolumna / Vlasta Jalušič: Vso oblast (strateškim) sovjetom!

Počasi se bliža iztek prvih sto dni vlade in temu primerno lahko pričakujemo tudi vse več analiz in odzivov. Kar je bilo do sedaj moč prebrati in slišati, je v glavnem podobno shematiziranim "analizam pojavov", kakršne lahko pri nas praviloma zasledimo na družboslovnih fakultetah. Analitiki iščejo takšne in drugačne vsebine vladanja, ki so se spremenile (optika kdo-bo-koga) in ki da jih je nova vlada prinesla, predvsem pa bodo v prihodnosti najbrž odgovarjali na vprašanje, kaj se je "novega" zgodilo. Seveda s stališča domnevne vsebine, ki so jo vsi, tudi nasprotniki, željno pričakovali kot "spremembe". Kajti - tako nekako gre ta logika - če je na volitvah prišlo do "spremembe", mora tudi pri vladanju "priti do spremembe", da bi lahko tudi v "dejanskem življenju" lahko "prišlo do sprememb". To preprosto gradbeniško razumevanje pa ni moč imeti za kaj drugega kot za strukturno slepoto, ki zanesljivo omogoča ravno nenehno vračanje enega in istega.

V okoliščinah tehnologije politik v globaliziranem okolju sploh več ne gre toliko za to, kaj bo vlada storila na ravni vsebine in konkretnih ukrepov. V danih okoliščinah je to čedalje manj neodvisna variabla, oz. drugače povedano, opraviti imamo s čedalje manj neodvisno, samostojno, suvereno vsakokratno vlado, ki bi lahko to ali ono storila po svoje. To je najbolj očitno na področju zunanje politike, kjer je maneverski prostor minimalen in tudi vlada J.J. nam to vsak dan znova dokazuje. A tudi sicer je vlada nasploh (tudi tiste, ki bodo prišle za njo) po definiciji v položaju, da se mora prav na tako imenovanih področjih nacionalnega pomena lotiti predvsem tehnologije politik: monetarne politike, Evra in inflacije, mora izvrševati (ne pa, da se za to odloča!) naloge na področju teh in onih okoljevarstvenih problemov, mora voditi to in to, vnaprej določeno politiko na področju oborožitve in članstva v Natu. Zato je na ustreznih položajih v vladi predvsem ena značilna zvrst izpostavljenih javnih uslužbencev, ki niso kreatorji, mišljenjsko in sicer samostojni in močni ljudje. Gre za "tipe osebnosti", ki so tipični izvajalci zaukazanih nalog, bolj tehnokrati kot birokrati. Edini morebitni kreator med njimi, tako se zdi, je Janez Janša sam, ki so mu vsi omenjeni, bolj ali manj neposredno podrejeni.

Vprašanje, ki se ob tem postavi, je torej vse prej kot "vsebinsko". Gre za problem (čiste) forme delovanja vlade na eni strani, na drugi pa za posledice, ki jih ta forma ima, bo ali pa je že prinesla. Ključno ni to, kar vlada naredi (to bolj ali manj narekuje okolje, bodisi evropsko, ameriško, globalizacijsko ali kako drugo) pač pa to, kako Janša (s svojo vlado vred) kaj počne. Tega "kako" se je Janša lotil na izrazito preverjen način. Na eni strani povzema Drnovškov "spravljiv" stil (in to je bilo pri nasprotnikih ocenjeno kot dobrodošel in "mehek" začetek), na drugi pa tisto, kar je ta-isti "iznašel" (prevzel iz tujih, bistveno drugačnih okolij), ko je skliceval te in one sestanke "znanstvenikov in javnih osebnosti", think-tankov, češ da bodo s svojimi mnenji pomagali razrešiti to ali ono zagato. Tako so hočeš nočeš postali nastopajoči rokohitreci "reševanja" Drnovškovih problemov (beri: legitimizacije njegovega vladanja). Janša je to isto formo nekoliko utrdil in hkrati, v predvolilnem stilu, sprostil. Dobila je celo svojega predsednika in dobro sliši na utrjeno ime "Strateški svet". Na prvega od njih se Janša, in to za razliko od Drnovška, ki je imel strateške svete za "after", sklicuje kot na že kar mistično instanco vsakič, kadar mu zastavijo bolj natančno vprašanje. Strateški (gospodarski) svet je kot preročišče v Delfih. Je nekaj "objektivnega", a hkrati in skrivnostno mističnega, je abstraktna "znanost in stroka" in izvir vsega vedenja o naši prihodnosti. Postal je mesto domnevne avtoritete par excellence, na katero se sklicuje oblast (ki je očitno brez avtoritete): seje takšnega sveta/svetov, ki so še za Drnovška bile nekakšen eksotičen cirkus, so postale medijsko neprimerno bolj pomembne kot katerakoli seja vlade, parlamenta ali kakega tretjega "organa".

Strateški svet ni nikakršno oblastno telo, po katerem bi se lahko tako ali drugače odločalo, kaj šele, da bi predstavljal katero od odločilnih mest odločanja znotraj pozitivne slovenske zakonodaje. Vlada ima po zakonih prvenstveno druga strokovna telesa in sicer številna in strateški svet/i bi naj zgolj pripravljali "mnenja". Skratka, moralo bi torej iti za nekakšen "debatni klub", ki ne prispeva k usodnim odločitvam. A pri inflacijski ofenzivi, ki jo doživljamo z novimi vladnimi telesi, ni tako: oznaka "dajanje mnenj" in "posvetovanje" je skrajno zavajajoče, formalno-pravno slepilo. V položaju, ko resne možnosti za vodenje suverene politike države pravzaprav sploh ni, ko je torej manevrski prostor "notranjega odločanja" zveden na minimum, je to v bistvu del problema, ki se mu reče selitev oblasti. Obstaja bistvena razlika med (političnim) mnenjem in ekspertizo. Mnenja se oblikujejo v javnem prostoru in v parlamentu, mnenje imamo v politiki lahko vsi in celo pravico imamo do njegovega izražanja, tako vsaj je v demokracijah. Brez pluralnosti mnenj politike ni. Pri navedenem Svetu pa ne gre za mnenja, ampak za mnenje, ki se ponuja kot ekspertiza, in za "ekspertizo", ki hoče postati prevladujoče mnenje, se pa predstavlja (da ti to lahko dosegla) kot "objektivno spoznanje o resnici", kar pa je lahko le totalna ideologija.

Tako se oblast, ki ima močno zvezo z mnenji, ki jo podpirajo, ali pa ne, seli - če se že ni preselila - iz vlade in parlamenta v zakotna telesa, temačne sobane in privatizirana okolja, za katere v demokratičnih okoljih po definiciji velja, da so nelegalna in nelegitimna. S tem prihaja do njene dekonstitucije. Na delu so procesi, ki bi se jih z eno besedo še najbolje lahko opredelilo kot deparlamentarizacija oz. postavljanje parlamenta (a tudi vloge eksekutive) na stranski tir, s čimer so postavljene pod vprašaj same osnove demokratične države. Hkrati strateški sveti pridno delajo na oblikovanju notranjih politik, ki bodo imele čisto drugačne učinke od napovedanih: predvsem bodo na več področjih v aparatih premestile ideološki okvir. Ko se enkrat prebijemo do točke, ko tehnokratsko odločajo eksperti, izbrani predstavniki ljudstva kot politične kategorije pa štejejo le še kot marginalni glasovalni stroj, potem si lahko le še obujamo spomine po poteh od delavskih do strateških svetov. Pardon, sovjetov.