kolumna / Vlasta Jalušić: Hvala bogu, da smo relativno etnično čisti!

Doslej smo imeli opraviti v glavnem z rasizmom, ki je funkcioniral na ravni latentnega izjavljanja in ne prav neposrednega delovanja (razen izjav in dejanj nekaterih politikov SNS in SDS).

Jacques Rupnik je nekoč v eni od svojih analiz o tranziciji v vzhodni Evropi in o vprašanju demokracije zapisal zelo cinično misel, ki pa si zaradi svoje prodornosti ne zasluži nič manj pozornosti. Uspešnost in neproblematično tranzicijo držav prve nove linije Evropske unije, ki so nedavno pristopile, torej Poljske, Češke, Madžarske, Slovenije itd., je razložil s preprostim dejstvom homogenosti. Gre za države, ki so etnično čiščenje doživele že v drugi svetovni vojni in zato nimajo problemov s homogenostjo, ki jo zahteva demokratični sistem suverene nacionalne države in njenega ljudstva. T. i. zahodni Balkan je bil tovrstnemu čiščenju izpostavljen šele nedavno in bo za tovrstno tranzicijo še plačal.

Tudi v analizah vojne v bivši Jugoslaviji je bilo velikokrat slišati oceno, češ, Slovenija je imela srečo, ker je enonacionalna in enoreligiozna in zato se tu ni zgodila vojna. Da je ta domnevna enonacionalnost in enoreligioznost na eni strani prav rezultat omenjenih procesov homogenizacije, je jasno, hkrati pa gre po svoje za čisto fikcijo. O tem nas lahko prepričajo tako pogled na število priimkov, ki niso prav nič "slovenski", kot na številne ljudi, ki smo hibridnega izvora, in na nedavni popis prebivalstva, ki je pokazal prav to, da je Slovenija kar precej multikulturna in multireligiozna dežela (kljub relativni "belosti"). Le da obstaja zelo uspešen in netransparenten in tipično slovenski sistem potlačevanja in asimilacije drugačnosti, ki preprečuje, da bi se identitete preveč pokazale, oziroma onemogoča vidnost multikulturnosti. Nedavno sem brala zavzet slavospev v čast tovrstnemu negativnemu mehanizmu, kjer sicer popolnoma neasimiliranega Mariborčana in Slovenca Crnkoviča ne rabi nič brigati, kaj se dogaja s tako imenovanimi nepriznanimi manjšinami in njihovimi jeziki. V Sloveniji morajo te manjšine, tudi če se jim še tako vidi in sliši drugačnost, postati del sistema primordializirane identite, ki deluje, kot da bi bila popolnoma "naravna" (in seveda ni državljanska identiteta, ampak etnično-kulturna).

Tudi to, kar smo lahko spremljali na Dolenjskem, kjer smo nenadoma slišali za konflikt med le dvema, na videz popolnoma nediferenciranima skupinama, med Romi in tako imenovanimi Neromi, je bil proces podobne primordializacije, a na temelju rasne konstrukcije, in večina se ni vzpostavila kot "Slovenci". Konflikt med Slovenci in t. i. Neslovenci (kar je utečena in učinkovita diskurzivna raba) je še znotraj diapazona etničnih sovraštev, tudi v primeru izbrisanih, ki so še notranje diferencirana skupina. V tem konfliktu imajo Neslovenci še možnost, da se asimilirajo v primordializirano večino, če seveda popolnoma skrijejo svojo identiteto in so ubogljivi ter kdaj pa kdaj nastopijo proti sebi ali "tretjemu". V konfliktu med Romi in tistimi, ki so bili poimenovani in so se poimenovali "Neromi" pa smo onstran, na področju odkritega rasizma, in to več ni mogoče. Razlika, ki se je vzpostavila, ni več razlika med Slovenci in nekom drugim, ampak razlika med Romi in tistimi, ki to niso (tu zdaj ne govorim o razliki, kakršno glede na "Nerome" vzpostavljajo Romi sami, saj gre za nekaj drugega, gre za samovzpostavitev rasne večine). Eden od akterjev bojkota pouka "neromskih" otrok je po televiziji govoril o tem, da so (Romi) napadli "našega učitelja", kot da ni bil tudi učitelj Romov.

Glavna značilnost rasizma je, da zvede vsa človeška razmerja na razmerje med dvema na videz homogenima in navznoter nerazlikovanima (rasnima) skupinama, ki ju (obe) določuje le ena poteza, namreč barva kože v primeru t. i. biološkega rasizma, ali pa radikalno različna in nezdružljiva kultura v primeru kulturnega rasizma, kar ustvari osnovo za njegovo normalizacijo in uvedbo sistema neenakosti in segregacije. Gre za ponovitev podobnega postopka, kot je bil izum "bele rase". Ta se je kot homogena vzpostavila šele, ko se je samodefinirala kot homogena in nerazlikovana (kljub ogromnim razlikam) glede na črno. Denimo irski delavci v ZDA, ki so bili poprej na Irskem sami izpostavljeni rasni diskriminaciji Angležev, ki so jih imeli za sužnje (Hibernicus, staro ime za Irsko in Irce, pomeni tistega, ki je nesvoboden). Ko so se v Ameriki udinjali kot na pol fevdalni delavci na plantažah skupaj z Afroameričani, so se lahko dojeli kot večvredni le na račun razlike do črnih sužnjev. Analogno s tem je uvedba razlike med Romi in nerazlikovanimi Neromi neposredna uvedba rasnega razlikovanja.

Vprašanje enakosti pri izobraževanju je, kot so vedeli že razsvetljenci, eno temeljnih vprašanj enakosti sploh. Boj zanjo je bil poseben boj v spopadu za priznanje človekovih pravic, torej za pravico imeti pravice. Kriza, s katero se izobraževanje sooča v zadnjem času, seveda nima nič z Romi, prav tako ne slaba kakovost slovenskih šol in nizka stopnja znanja. A so Romi ne glede na to lahko priročni krivci za kakšne neuspehe in polomije posameznikov ali skupnosti. Dejstvo, da so starši zlorabili svoje otroke, kaže le na to, da odrasli in njihovi politični predstavniki niso dovolj zreli, da bi se spopadli s problemom (lastnega) rasizma. Zato so bili otroci zelo lahek plen manipulacije staršev in narejeno škodo (namreč njihovo "rasno zavest" o večvrednosti glede na Rome, podprto z institucionaliziranim ukrepom) bo nemogoče popraviti. Seveda se na drugi strani postavlja vprašanje, kako poteka tako imenovana integracija, in tu velja še kako upoštevati staro Marxovo misel, da mora biti tudi vzgojitelj sam (nekje in nekako) vzgajan.

Prejšnji teden smo lahko na naši nacionalki spremljali oddajo o nestrpnosti, v kateri so se nekateri (ne vsi) zelo strpni in podatkov o strpnosti polni udeleženci skupaj z voditeljico Rosvito Pesek - in to smo na tej ustanovi videli že velikokrat - trudili normalizirati situacijo, v kateri menda vendar ni treba prehitro spregovoriti o "nestrpnosti" (o rasizmu kajpada ni bilo govora). Varuh človekovih pravic je izpadel kot neučakan in netakten glasnik nepremišljenih radikalcev, ki ne znajo držati jezika za zobmi, češ da se je prenaglil s svojimi izjavami. Hkrati smo, med drugim, slišali, kaj nas menda varuje pred nestrpnostjo do "teh skupin" (in povzroča nestrpnost navznoter, v slovensko nacionalno telo): to, da je "Slovenija relativno etnično čista".

Institucionalni rasizem ni nikoli sam sebi namen in ni nič "naravnega", kar pride samo po sebi, pač pa je ideologija in način vladanja nad socialno razbitimi in frustriranimi ljudmi, ki se vzpostavi postopno in jih mobilizira za cilje, ki z njihovimi dejanskimi interesi in problemi nimajo nič skupnega. Nikakor ne smemo pozabiti, da je ideja o razliki med človeškimi rasami ideja o temeljni neenakosti med ljudmi, ki je nastala v posmeh dosežkom francoske revolucije. Delo grofa A. de Gobineauja, ki je zapustil svoje francoske loge in se prodal Angležem in Nemcem, saj ni mogel prenesti, da imajo v Franciji tudi temnopolti državljanske pravice, ima naslov Esej o neenakosti človeških ras in ne govori nič drugega kot to, da ljudje nimajo skupnega izvora. Rasizem je torej "samo" zanikanje temeljne enakosti med ljudmi, in pri tem smo. Za zdaj.