kolumna / Dragica Korade, Večer: Slovaški sindrom podobnosti

Če bi bilo po pravici, bi priznali, da Slovaška, ki je s svojimi surovimi ekonomskimi reformami fascinirala Janševe gospodarske svetovalce, ni nekaj najhujšega, kar se nam utegne zgoditi. Decembra so namreč novi gospodarski strategi pokopavali slovensko tekstilno industrijo z enostavnim argumentom, da so kitajske šivilje vidno cenejše od slovenskih. Kar je res. Čeprav nismo vedeli, kaj naj s to resnico zdaj in tu počnemo, smo se vendarle začeli spraševati, kaj vse bi lahko ona počela z nami. Ko je že kazalo, da bodo naši strateški veleumi začeli študirati skrivnost kitajskega gospodarskega vzpona, so v svoji globalni vasi nenadoma odkrili Slovaško. Z državo, nad katero je nacionalna gospoda vsa poosamosvojitvena leta rada vihala nos, imamo kljub mnogim razlikam veliko skupnega. Na prvem mestu je seveda ljubezen do ameriškega predsednika Busha, ki je ob napadu na Irak obe mladoevropski državi vpisala v koalicijo voljnih. Morda gre res samo za slabo poznavanje politične geografije, ampak nekaj dokazov za ljubezenski trikotnik je doslej sproduciral tudi sam ameriški predsednik: George Bush namreč zmeraj, ko ima opravka s Slovenijo in s Slovenci, govori o Slovaški.

Res je, da Bush ni edini, ki to počne: do zamenjav je prihajalo tako pogosto, da je vsaj v raju pod Triglavom začel nastajati nelagoden vtis, da postaja obubožana Slovaška sinonim za uspešno Slovenijo. Da se nam kaj takega zagotovo ne bi dogajalo, so nas lep čas prepričevali izdelovalci slovenske zgodbe o uspehu, če bi država namenjala več denarja za promocijo Slovenije v svetu. Mnogi med njimi so bili prepričani, da bi za začetek kazalo spremeniti slovensko zastavo, ki je po obliki in vsebini zelo podobna slovaški. Tiste, ki so mislili, da bi bilo v dobro Slovenije bolj pametno spremeniti obliko in vsebino česa drugega, so promotorji Slovenije seveda takoj odmislili. Denimo odnos komaj nastale države do svojih državljanov. Kar ta odnos zaokroža, je globok prezir in nezaupanje do ljudi. Vsi raziskovalci vzhodnoevropskih demokracij kar naprej izpostavljajo nizke stopnje zaupanja državljanov v institucije sistema, nihče pa ne pove bistvenega: da namreč sistem še zmeraj sloni na nezaupanju do ljudi. Zato so vse postkomunistične vlade tako zelo obsedene z nadzorovanjem vsega obstoječega. Najbolj otipljiv izraz te obsedenosti niso samo čudaški zakoni o medijih, ampak centralistično urejena država, ki je z vsemi svojimi razvojnimi poenostavitvami značilna tako za Slovaško kot Slovenijo. Slep je, kdor ne vidi, da v tej poenostavitvi tičijo tudi možnosti vseh drugih poenostavitev: uvedba enotne davčne stopnje, ki postaja del politične mode tudi na slovenskem dvoru, je zagotovo med njimi. Kaj je glavni argument za enotni davek? Njegova preproščina. S to preproščino olajša delo zlasti tistim, ki držijo v svojih rokah državni aparat. Poslej se jim ni več treba ukvarjati z družbo in socialnimi razlikami, ki jih ob hkratni demontaži socialne države proizvaja prvobitna akumulacija kapitala. Namesto da bi se vlada ukvarjala z družbo, študirala njene razvojne potence in impotence ter s preciznimi razvojnimi programi omogočali enake možnosti vsem, si z enotnim davkom, po katerem postanejo dejansko neenaki formalno enaki, zamisli družbo enakih. Čeprav vemo, komu ta zamisel koristi, se zdi na tem mestu še vedno smiselno zastaviti vprašanje, komu služi demokratična pravna in ustavna država, če ne služi vsem? Je to še ista država, če služi samo nekaterim: tistim, ki so se skozi tranzicijo dokopali do moči, denarja in oblasti, nad vse druge pa se je poveznila kot čudaška mašinerija, ki razširja sovraštvo do ljudi in sovraštvo med ljudmi? Niso samo slovenski in slovaški Romi tisti, ki čutijo na svoji koži njene strategije izobčanja. Enako dobro jih prepoznavajo in veliko težje od Romov prenašajo delavci in delavke, ki v postkomunističnih režimih niso več nič drugega kot lahkoten predmet kapitalističnega izrabljanja in zlorabljanja.

S čim za božjo je torej lahko Slovaška, kjer sta običajni moški in ženska še manj vredna kot v Sloveniji, lahko fascinirala vladajočo gospodo v Ljubljani? S svojimi gospodarskimi reformami. Dobro. Ampak ko govorijo o njihovih posledicah, omenjajo samo gospodarsko rast. O drugem ne govorijo. Drugo sodi v polje družbene destrukcije: stopnja brezposelnosti je kljub občutno nižjim plačam višja kot v Sloveniji, sindikati so praktično prepovedani, javno zdravstvo in šolstvo sta v razsulu, splošne razmere pa so zaostrene do te mere, da ljudje molčijo, ker so iz sebe izruvali upanje, da bi lahko bilo bolje. Brezpravni slovaški delavec je danes nekaj, pred čimer trepetajo angleški, nemški in francoski delavci. Slovaška gospodarska rast je izpisana z njegovim padcem v brezpravnost. Je tudi to nekaj, kar bi utegnilo fascinirati slovensko politično elito tako zelo, da bo tudi tista mala razlika v državni zastavi naposled postala odveč?