kolumna / Matevž Krivic: "Evropska primerljivost" ministra in njegovega zakona

Ko je bila Janševa vlada komaj izvoljena, so nekateri novinarji kar nekaj časa valjali po ustih in po papirju šablonsko vprašanje, "kdo je najšibkejši člen nove vlade, kateri minister bo najprej odletel" - preden so se ministri sploh dobro razgledali po svojih pisarnah, kaj šele "po terenu". Sedaj, ko so v prvih mesecih vendarle že morali nekaj pokazati, bi bilo tako vprašanje morda že bolj upravičeno, a v bistvu še vedno prezgodnje. Razen morda za tistega, za katerega bi si to človek pred nekaj meseci najmanj mislil: za kulturnega ministra, doktorja Vaska Simonitija.

Morda je dober znanstvenik, tega ne vem - za ministra tako izrazito "intelektualnega" resorja pa je, vsaj pri predlogu zakona o RTVS, pokazal tako borne sposobnosti, da si nasprotniki Janševe vlade nasploh, in njenega zakona o RTVS še posebej, lahko samo želimo, da ga kljub popolnemu fiasku s tem zakonskim predlogom ja ne bi odstavili in nas s tem prikrajšali za nadaljnje zabavne epizode na poti do dokončne uzakonitve tega zakonskega skrpucala. Katerega duhovni oče je, kot je znano, sicer poslanec Branko Grims - minister Simoniti pa ne le širšo problematiko okrog tega zakona, ampak celo ta, formalno "svoj" zakonski predlog tako slabo pozna, da mu mora na kakšni televizijski okrogli mizi šele Grims povedati, kaj v njegovem, Simonitijevem zakonskem predlogu v resnici piše.

Toda najbolj se je v mojih očeh Simoniti izkazal z dvema nenadkriljivima intelektualnima dosežkoma že takoj na začetku razprave o tem zakonskem skrpucalu. Ko je menda prav za 1. april prišlo na beli dan in ko novinarji in drugi poznavalci te materije kar niso mogli verjeti svojim očem, da je kulturno ministrstvo z doktorjem znanosti na čelu lahko dalo od sebe tako neprofesionalen izdelek (menda tudi v tako slabi slovenščini, da bi se avtorji morali pogrezniti v tla od sramu), so seveda pritisnili na ministra tudi z vprašanjem, kdo je zakonski predlog pripravil in kateri strokovnjaki so pri tem sodelovali, če sploh kateri. Ko je na to vprašanje ubogi Simoniti prvič v zadregi spravil skozi usta samo Grimsovo ime, sem pričakoval, da se bo vsaj za naslednjič pri tem vprašanju izvil kako drugače - pa se ni in je ta isti odgovor še nekajkrat neženirano ponovil. Je pač pošten in govori po pravici: od strokovnjakov za medijska vprašanja je bil zraven pač samo Grims, diplomant neke tehnične fakultete - z magisterijem iz politologije in z nekajletnimi izkušnjami predsedovanja nadzornemu odboru RTVS.

No, Simoniti pravzaprav ni povedal tako pošteno in naravnost, da je bil od strokovnjakov zraven samo Grims, ampak je rekel samo, da je bil zraven vendar Grims. Pri odgovoru na naslednje logično vprašanje novinarjev: "Pa samo Grims?", pa je Simoniti že pogruntal imeniten trik, ki mu je bil tako všeč, da ga je na to vprašanje potem prav tako še večkrat dobesedno ponovil. Vedno je namreč "preslišal", da ga sprašujejo, ali in zakaj samo Grims, in je nonšalantno odgovarjal, da je Grims za to vendar dobro kvalificiran ... Pa se ni izboru Grimsa nihče od teh novinarjev čudil ali ga postavljal pod vprašaj, le to, ali je bil on edini od strokovnjakov tu zraven, so hoteli vedeti . No, saj nam je minister to pravzaprav vseeno povedal, le da na nekoliko nenavaden način.

Drugi "intelektualni dosežek" v kulturi dialoga ministra z novinarji je bil pa enako prozoren trik pri izmikanju odgovoru na vprašanje, zakaj minister ni povabil k pripravi tako pomembnega zakona kompetentne strokovne javnosti. Težko je bilo verjeti svojim ušesom, ko si ministrov odgovor slišal prvič, in še težje, ko ga je pozneje, na podobna vprašanja drugih novinarjev, vztrajno ponavljal kot gramofon: "odgovarjal" je namreč z retoričnim protivprašanjem, kje da je ta strokovna javnost bila vseh teh deset let, ko je prejšnji zakon vendar tudi sama kritizirala, novih zakonskih predlogov pa ni pripravila! Kot da zakone (pri nas - in v "primerljivi Evropi") samoiniciativno in "na zalogo" izdelujejo profesorji, ker nimajo pametnejšega dela - in ko pride nov minister, samo pograbi že napisane predloge, izbere med njimi tistega, ki mu je všeč, in hajd' z njim v parlament! No, tako bi bilo pa res lahko biti minister. Ne, gospod dr. Simoniti, pojdite vsaj enkrat h kakšnemu kolegu v "primerljivi Evropi", bo že enkrat najbrž čisto dovolj, pa se pozanimajte, kako se v demokratični državi delajo zakonski predlogi o urejanju tako občutljivih področij, kot je javna radiotelevizija (public broadcasting). In morda vprašajte še, kako bi jo v tisti državi odnesel minister, vsaj pred mediji in v javnem mnenju, če bi se jasnim novinarskim vprašanjem izmikal tako neinteligentno, kot ste se Vi.

Pa sta bila tu omenjena "intelektualna dosežka" v kulturi dialoga samo uvertura v vrhunec politično-intelektualne argumentacije - v Simonitijevo naivno-prostodušno (ali v resnici morda cinično-arogantno?) tezo: "Naš zakon prinaša jasno depolitizacijo doslej političnega Sveta RTV, saj bo njegove člane lahko predlagal dobesedno kdorkoli. In potem bomo izmed predlaganih samo še izbrali najboljše." Da bo ta izbor opravila politično opredeljena parlamentarna večina, je pa nepomembna tehnična podrobnost, kajne, minister Simoniti?

"Evropsko primerljiva" je v resnici samo ena novost v tem zakonu - okrepitev položaja generalnega direktorja. Ampak taka je le okrepitev nasproti nižjim direktorjem in izvajalcem, ne pa tudi okrepitev nasproti predstavnikom javnosti ob hkratni podreditvi odločilnemu političnemu vplivu, kot to predvideva Simonitijev zakon. O tem delčku problema sem sam (tu v Mladini) že februarja 2001 zapisal takole:

Položaj generalnega direktorja naše javne RTV sploh ni primerljiv s položajem njegovih "kolegov" drugod po svetu. Tam so to res vrhovni šefi teh institucij v vsakem, zlasti tudi v programskem pogledu. Mi smo tudi tu nekaj posebnega: generalni direktor RTV Slovenija nima praktično nobenih programskih pristojnosti - te so porazdeljene med dva posebna "programska direktorja" (za televizijo in za radio) ter več odgovornih urednikov pod vsakim od njih. Generalni direktor RTV Slovenija je "generalni" samo po nazivu - po resničnih pristojnostih pa je pravzaprav le nekakšen poslovni direktor. Ker je naša ureditev na kakšnih še pomembnejših področjih od RTV nasproti "normalnemu svetu" še bolj čudaška od te (na primer, kako volimo vlado, kako volimo sodnike itd.), niti ne preseneča, da se ob to "čudaštvo" doslej še menda nihče ni spotaknil. Morda je bilo ob nizki ravni naše politične kulture celo dobro, da je bila "politična" (programska) komanda nad našo javno RTV tako razpršena in težko pregledna, pa čeprav na škodo jasnejših programskih konceptov in morda še česa.

A Simoniti-Grimsov zakon položaja generalnega direktorja ne krepi zato, da bi na tem mestu res kakšen neodvisen "močni mož" (ali žena) ob podpori in pod nadzorstvom politično neodvisnega Sveta RTVS zagotovil politično neodvisnost in uravnoteženost ter vsestransko dober program javne RTV, ampak s primarnim namenom, spraviti te doslej v razne smeri begajoče in neusklajene tendence v enotno smer. S pravilno političnonazorsko usmeritvijo, kajpada, ki jo bodo zagotovili pravilno politično izbrani organi RTVS.