Kolumna / Vlasta Jalušič: Liberalizem in tržnica idej

Strašno pritoževanje nad tem, da opozicija ne deluje, da opozicije pravzaprav sploh nimamo, razočaranje novinarjev, bivših politikov, kot je Kučan itd., je že nekaj časa tako rekoč stalnica pisanja o domači politični sceni. Ne gre le za razočaranje nad tem, da je zmagala desnica, ampak predvsem za obžalovanje tega, da domnevna levica, ki je zdaj v opoziciji, ne zmore vzpostaviti korektnega, konsistentnega, dovolj močnega in v javnosti vidnega oponiranja in protiprograma Janševi vladi in njenim potezam in ukrepom. Janša ima vedno pravi odgovor, pravijo, Rop pa ne najde pravih besed in argumentov. Le redki so pri tem pripravljeni ugotoviti, da ta situacija ni včerajšnja, ampak gre najmanj za nadaljevanje prednatovskega razpoloženja. Namreč za nadaljevanje načina, kako sta leva in levoliberalna stranka vodili vladno politiko, potem pa še predvolilni boj, in da gre predvsem za posledico tega, da sta obe stavili na nacionalizem oziroma narodnjaštvo na simbolni ravni kot sredstvo pridobivanja volilne podpore. Seveda ta zgodba še zdaleč ni končana, nasprotno, zdi se, da se je šele začela.

Prvič, boj za interpretacijo zgodovine, ki smo mu priča, poteka znotraj nacionalistično-narodnjaškega spektra (to je sicer razumljivo, ni pa nujno): gre za to, katera je prava nacionalistična-narodnjaška opcija, levoliberalna ali desnokonservativna. Obmetavanje drug drugega z očitkom, da so eni pro-, drugi pa protislovenski, kaže ne le na adolescenčno fazo države, v kateri živimo, to obmetavanje je možno le znotraj dominantnega, močnega diskurza, kot bi dejal Goffman. Enotne barve nacionalizma in narodnjaštva so naša stalnica, pa naj gledamo na oblast ali v opozicijo. A to še zdaleč ni vse. Pod tem je še veliko večji problem: tako zacementirana plemenska zavest implicira nesposobnost mišljenja kakršnega koli univerzalizma. Tako nam predsednik države Drnovšek ob obletnici konca druge svetovne vojne kot bistveni element pozitivnosti boja proti nacizmu in fašizmu navede argument, da Slovencev ne bi bilo več, če bi zmagal fašizem ... Dejstvo, da nacizem ni počel zločina nad enim samim ljudstvom ali narodom, da je bil neprimerljiv zločin prav v tem, da je presegel tovrstno početje poprejšnjih vojn in počel to, kar je bilo pozneje poimenovano zločin proti človeštvu (namreč privedel do t. i. golega bitja in do točke "odvečnosti človeka"), tovrstni na slovenstvo nategnjeni interpretaciji seveda uhaja in je daleč pod ravnijo nemškega krščanskodemokratskega politika Stoiberja in nekaterih predstavnikov luteranske cerkve. Nič čudnega, da nas potem predsednik vlade Janša na proslavi še dodatno prepričuje, da je zdravilo za slovenske travme demokracija in da imamo v demokraciji vsak pravico do svojega mnenja o preteklosti (kar seveda drži), a potem avtomatično izenači ta mnenja z resnicami. Tako smo prišli do situacije, kjer je za resnico razglašen le še vsakokratni delček segmentiranega trga mnenj in idej, v katerem ima (za zdaj) vsakdo "prav". Tako se po bitki za ekonomijo začenja še druga faza boja nove vlade: bitka za hegemonijo na liberalnem "trgu idej".

In s tem smo pri drugi plati problema hegemonističnega diskurza. Z druge strani imamo namreč celo vrsto komplementarnih vernikov: tiste, ki verujejo v napredek, svobodo in (v tem primeru skupaj z Janšo tudi) demokracijo. Tu so tisti, ki vzpostavljajo liberalni trg idej in tu prodajajo svojo robo, ki je komplementarna vladnemu nacionalsocialnemu populizmu: ta liberalistična linija je tista, ki jo skrbi za posameznikovo svobodo, za svobodo izražanja, za cel spekter civilnih pridobitev, ki izključujejo represijo. Pri tem se navedeni držijo prepričanja, da bo trg idej, ki da deluje svobodno, ob tovrstnih svobodnjaško emancipacijskih prijemih že pometel s tistimi nazadnjaškimi, zaostalimi in neliberalnimi težnjami, ki bi denimo hotele vnesti mračno preteklost v postsocialistično sedanjost. Pri tem verjamejo, da bo resnica že nekako mistično vzniknila na trgu idej, ki ga regulira nevidna roka tekmovanja, in pokazala, da so "resnice" one druge strani miti demagogov. Paradoks je seveda, da celo J. S. Mill ni verjel, da bo na tovrstnem trgu kakšna ideja zmagala (sama po sebi), kaj šele resnica! Tudi sicer običajno prepričanje krivi za demagogijo predvsem eventualni vladni monopol nad mediji in predpisuje kot "zdravilo" predvsem neomejeno svobodo govora, pri tem pa pozablja, da vladni monopol javnost prej naredi skeptično kot pa verujočo (prav zato dela Janševa vlada, ki je na trgu idej tako rekoč že "posedovala" nacionalko, veliko napako z zakonom o RTV).

Toda ali se je proti konservatizmu z nacionalsocialističnimi elementi mogoče boriti z liberalizmom na "svobodni tržnici idej"? To počne vsa nestrankarska liberalna opozicija, bivša alter scena, ki ni bila neposredno vključena v levoliberalne stranke, a jih je zvečine podpirala in volila - do referenduma o Natu. To je v imenu vere v napredek počela nasproti nazadnjaštvu na različnih področjih: denimo v umetnosti (neelitna kultura), in sicer vsakovrstni, spolnosti (prostitucija in pornografija) itd., hkrati pa se je deloma prekvalificirala tudi v antiglobalistično alternativo. A to je za zdaj obstransko.

Ključni problem, ki ga imamo na neobstoječi levi in opozicijski sceni, je, da LDS in novi socialedemokrati na "trgu idej" še vedno prodajajo liberalni nacionalizem in da ima pred tem neliberalni nacionalizem nedvoumno prednost in neskončno večje možnosti za zmago. Ko se namreč volitve in politika dogajajo na tleh populizma in narodnjaštva, je logično, da vsakič zmaga bolj desna opcija, saj boj poteka na njenem terenu. Tovrstnih primerov je v preteklosti in sedanjosti nič koliko. Tudi pri nas imamo, kot še marsikje drugje, če nadaljujem v ekonomističnem žargonu, opravka predvsem s segmentiranimi trgi. Prav na segmentiranih trgih pa lahko pride do pravlade narodnjaških "tržnih niš", ki s prodajo svojih imidžev uspešno monopolizirajo publiko. Hitler je med drugim dolgoval svoj uspeh tudi temu, da je nacionalistični tržni segment okrepil s spretno penetracijo civilnodružbenih organizacij, kot so bile skupine veteranov ali društva pivcev piva.

Dokler LDS in neosocialdemokrati ne bodo spremenili repertoarja, se jim obeta vegetiranje ob lastni stojnici. V tem času pa bo v Sloveniji naraslo število tistih, ki sodimo v rod v podnaslovu omenjenih optimistov.