Kolumna / Vlasta Jalušić: Srebrenici na rob

Mineva deset let od dogodkov, ki sta grozljivo zaznamovala iztek 20. stoletja, lani od “najbolj očitnega primera genocida po holokavstu" (Samantha Power) v Ruandi in letos od genocida Muslimanov v Srebrenici, najhujšega poboja v Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je zgodil že v času evropskega združevanja. Vojna v bivši Jugoslaviji, zločini, ki so se tu zgodili, in genocid v Ruandi so ponovno odprli vprašanje, ki se je pojavilo neposredno po drugi svetovni vojni, in po holokavstu, kakor je uničenje evropskih Judov poimenoval Eli Wiesel: kako je kaj takega mogoče? To ni zgolj aktualno, ampak je spričo vojne in genocida, ki sta se zgodila tako blizu nas, da smo bili v njiju malodane neposredno (najmanj kot opazovalci) udeleženi, žgoče vprašanje, ki se mu, če le hočemo misliti našo preteklost in vprašanje prihodnosti, ne moremo izogniti. To je vprašanje, kako je mogoče, da se je takšno nasilje zgodilo, oziroma da se lahko zgodi. Tako kot v primeru drugih kolektivnih zločinov se marsikomu tudi za tega zdi, da vprašanja ni potrebno zastaviti, saj bi morda lahko rekli, da je vojna že za nami, da je treba pozabiti in živeti naprej, ne pa se ukvarjati z vprašanjem te zoprne (zdaj se zdi že) preteklosti. Naj bodo zločini kaznovani in mirna...? A kot je zapisala Slavenka Drakulić v svoji lansko leto objavljeni knjigi They Would Never Hurt a Fly, vprašanje, kako se je lahko zgodilo, je močno povezano s prepričanjem generacije, ki je v Evropi zrasla po drugi svetovni vojni in verjela v "nikdar več", v to, da se kaj podobnega v Evropi ne more zgoditi in je prav zato prezrla nevarnosti in procese, ki so se dogajali.