Kolumna / Vlasta Jalušić: Srebrenici na rob

Mineva deset let od dogodkov, ki sta grozljivo zaznamovala iztek 20. stoletja, lani od “najbolj očitnega primera genocida po holokavstu" (Samantha Power) v Ruandi in letos od genocida Muslimanov v Srebrenici, najhujšega poboja v Evropi po drugi svetovni vojni, ki se je zgodil že v času evropskega združevanja. Vojna v bivši Jugoslaviji, zločini, ki so se tu zgodili, in genocid v Ruandi so ponovno odprli vprašanje, ki se je pojavilo neposredno po drugi svetovni vojni, in po holokavstu, kakor je uničenje evropskih Judov poimenoval Eli Wiesel: kako je kaj takega mogoče? To ni zgolj aktualno, ampak je spričo vojne in genocida, ki sta se zgodila tako blizu nas, da smo bili v njiju malodane neposredno (najmanj kot opazovalci) udeleženi, žgoče vprašanje, ki se mu, če le hočemo misliti našo preteklost in vprašanje prihodnosti, ne moremo izogniti. To je vprašanje, kako je mogoče, da se je takšno nasilje zgodilo, oziroma da se lahko zgodi. Tako kot v primeru drugih kolektivnih zločinov se marsikomu tudi za tega zdi, da vprašanja ni potrebno zastaviti, saj bi morda lahko rekli, da je vojna že za nami, da je treba pozabiti in živeti naprej, ne pa se ukvarjati z vprašanjem te zoprne (zdaj se zdi že) preteklosti. Naj bodo zločini kaznovani in mirna...? A kot je zapisala Slavenka Drakulić v svoji lansko leto objavljeni knjigi They Would Never Hurt a Fly, vprašanje, kako se je lahko zgodilo, je močno povezano s prepričanjem generacije, ki je v Evropi zrasla po drugi svetovni vojni in verjela v "nikdar več", v to, da se kaj podobnega v Evropi ne more zgoditi in je prav zato prezrla nevarnosti in procese, ki so se dogajali.

Vprašanje ki se pojavlja na ravni vsakdanje “refleksije” dogodka/ov pa implicira nekaj širšega: ali in kako je mogoče tovrstne dogodke razložiti in (eventuelno) razumeti? Poskusi razumevanja tega, kar se je dogajalo v drugi svetovni vojni, so dandanes številni. Koncentracijska taborišča in poboj Judov in drugih manjšin so v njih zvečine obravnavani kot dejanje brez primere, ki se ne sme “ponoviti”. “Nikdar več”, je zato postal motto komemoracij žrtev nacističnega terorja in kot tak je predstavljal tudi osnovo za politike spomina, ki so poskušale na osnovi memoriziranja holokavsta ustvariti pogoje za nemožnost ponovitve tovrstnega zločine. A vendar zaklinjanje na "nikdar več" ni pomagalo. Ruanda je bila, zaradi števila žrtev in načina, kako se je zgodil genocid, najbolj primerna za trditev, da gre za “najbolj očiten primer genocida po holokavstu". Zdi se, da se je “neprimerljivo” v neki obliki vednarle "ponovno" pojavilo. Dogodki na tleh bivše Jugoslavije pa v tem smislu zastopajo mesto nečesa nezaslišanega, kar se je po drugi svetovni vojni ponovno zgodilo v Evropi sami, ki bi se naj naučila “lekcije” druge svetovne vojne.

Zahteva po odgovoru na vprašanje, kako je bilo mogoče in zahteva po razumevanju implicirata še naslednji korak, ko gre za razmislek o možnosti preprečevanja tovrstnih zločinov: vprašanje, ali bi je mogoče tako vojno kot genocid v Bosni kot vojno in poboje v Ruandi mogoče preprečiti. Skratka, če povzamem, v prepraševanju teh dogodkov se prepletajo tri vprašanja: Kako je bilo mogoče? Ali in kako razumeti? Ali je (bi bilo) mogoče preprečiti? In nenazadnje, kakšna je odgovornost na eni strani storilcev na drugi strani pa tistih, ki zločinov sicer neposredno počeli, ampak so vendarle bili njihovi očividci, gledalci? Kako sploh prepoznati tovrstne dogodke, kako videti, da se dogajajo, da ni že prepozno in ali in kako bi jih lahko poskusili preprečiti? Vsa ta vprašanja so obenem zelo abstraktna, analitična in hkrati krvavo konkretna, saj se dotikajo neposrednih problemov, kako “definirati” denimo genocide, ali "katastrofe", kakršna je bil holokavst, in kako omogočiti, da bodo nekako “vidni”, če se bodo dogajali, zato da se ne bi “ponovili”, oziroma, da jih bodo tisti, ki bi jih mogli ali morali preprečiti, tudi “prepoznali” v smislu pravnih ureditev? In obenem, ali to sploh je vprašanje vidnosti in “definicije”? Ali je mogoče tovrstna dejanja definirati (in s tem predvideti) in na ta način tudi preventivno vključiti v delujoči pravni sistem? V primerih Bosne, Ruande, Kosova, dandanes Darfurja se to vprašanje vedno znova ponavlja...

Morda pa sploh ne gre toliko za definicije same kot za vprašanje nekega "preliminarnega" razumevanja in prepoznanja tega, kar se dogaja in to ne le v konkretnih primerih, temveč tudi v smislu njihovih globalnih povezav, kar pa je lahko le politično razumevanje. Le-to na eni strani vključuje spoznanje, da so tovrstni dogodki del nekega širšega procesa in krize, ki svojih virov nimata le v lokalnih okoljih, ampak sta izrazito vpeta v obstoječi meddržavni in naddržavni postkolonialni in "post-totalitarni" sistem. Na drugi strani pa spoznanje, da so v tovrstne dogodke in dejanja vključeni ljudje in njihove (torej naše!) institucije in da dogodki nimajo neke svoje lastne logike, ki poteka sama po sebi in je ni mogoče prekiniti oziroma preprečiti. To "preliminarno razumevanje" je nekaj, kar ni odvisno od definicij, ki post festum pomagajo prepoznati zločinsko dejanje in ki ne morejo neposredno pripomoči k razsodnemu interveniranju v političnem smislu (tu seveda ne govorim o vojaški intervenci, ki je lahko le zasilni izhod v smislu poskusa prekinitve strašnega nasilja).

Običajne razlage "Balkana", pa tudi Ruande oziroma razumevanja Afrike nasploh, so v ospredje postavile takoimenovana "prastara sovraštva", plemenske spore, ki da jih je nemogoče preseči, in ki so jim ljudje podlegli. Ali pa so za vojno in zločine obtožile predvsem nacionalizem in rasizem, ki so ju kot priročna pograbile politične elite. To prepričanje se je razvilo in utrdilo že prej, kot da gre bodisi za naravne nujnosti, ki jih je nemogoče ustaviti ali pa za monstruozne in krvi željne grozljive zločince. In tak fatalizem je privedel do prepričanja da je edina pot kakršne koli "pomoči" nekakšen "humanitarizem", ki je v obeh primerih, tako v Ruandi (kar je dobro prikazano v filmu, ki se vrti v kinematografih) kot v Bosni pripeljal do katastrof. Za humanitarizem v današnji obliki namreč potrebuješ "nedolžne žrtve". In če jih ni, potem jih je treba ustvariti. V obeh primerih, tako v Bosni kot v Ruandi se je ravno to zgodilo. In ko so bile "nedolžne žrtve" ustvarjene kot goli in bosi ljudje, ki se niso mogli braniti in ohraniti sami, je lahko prišlo do genocida in sicer obakrat pod okriljem Združenih narodov, tako da smo vsi nolens volens postali očividci in priče. Deja vu iz časov druge svetovne vojne ni bil odvečen. Kot ironično zapiše David Rieff: Če bi se Auschwitz dogajal danes bi o njem pisali kot o humanitarni krizi.

Evropejci so svojo vizijo humanitarnosti ustvarjali v času kolonializma in imperializma. Medtem ko so pridno izvažali svoje dojemanje družbe in družbenega v preostanek sveta (brez varovalnih političnih institucij), so hkrati uvažali načine postopanja in pogled na človeštvo in na človeškost, ki se je razvil v kolonijah. Danes, v enaindvajsetem stoletju je ni nacionalne države, ki ne bi razmišljala neoimperialistično. Tudi Slovenija je v tem paketu, saj tudi pri nas nastopajo neoimperialisti (tako politiki kot ti. neoliberalni ekonomisti) kot "rešitelji", ki lahko rešijo notranjepolitične družbene in ekonomske odnose nove dobe. Ključni problem je, da levica podpira neoimperialistično politiko, dokler/ko ji koristi za reševanje notranjih problemov. Zavrnitev Evropske ustave tako nikakor ni bila le nasprotovanje "nesocialni" Evropski uniji, kot smo lahko slišali. Kaže na spopad z neoimperializmom, ki se Evropi, tako kot se ji je v času druge svetovne vojne vračal v obliki razpada nacionalne države in konca človekovih pravic, dandanes vrača v obliki nekontrolirane ekonomije in uničevanja socialne države. V tem smislu je šlo pri zavrnitvi za antiglobalistično in antiimperialistično gesto. A le v ozkem lastnem okviru, ki ne more biti političen.