kolumna / Vlasta Jalušić: Pluralizem zdaj!

Zadnje čase je v povezavi z novim medijskim zakonom veliko govora o "medijskem pluralizmu". A kako je sprevrnjena ta razprava o pluralizmu glede na debate, ki jih je mogoče zaslediti kje drugje! Na eni strani obstaja vladna teza, menda okrepljena z raziskavami, češ da v Sloveniji ni "medijskega" pluralizma, na drugi strani pa trditve številnih novinarjev in urednikov, češ da medijski pluralizem je in da vlada ustvarja meglo in dela probleme tam, kjer jih ni. Predlagatelji zakona za "pluralizacijo" svoje argumente okrepijo s tezo, češ, saj je popolnoma jasno, da pluralizma ni: treba je le pogledati v osrednje časnike in druge medije, pa bomo zlahka videli, da so polni antivladnih člankov in napadov na vladne predstavnike in politike. Druga stran spet dokazuje, da 'oni' imajo novinarje in komentatorje, ki da nasprotujejo siceršnjemu mainstreamu in jih, kot dokaz za pluralnost, izpostavljajo kot paradne konje (češ premoremo tako "leve" kot "desne", celo "skrajne"). Potem pa prva stran spet pokaže, da je tisto, kar bi oni radi, tako rekoč "kvotno priznanje" in predstavljanje njihovih tem in strank v medijih (seveda oni, ki sicer nasprotujejo denimo kvotam za ženske kandidatke na volitvah) in da pluralizem razumejo le tako. Da bo zmeda popolna, o pluralizmu govori koalicija, ki je na oblasti, in ne opozicija. Obe pa pluralizem, kar je bilo očitno v nedavni TV-debati, družno z uredniki razumeta kot nekakšno dovolj izraženo zastopstvo dveh dominantnih "ideoloških" opcij v medijih.

A zadeva je bistveno hujša, kot se zdi na prvi pogled, saj v resnici nimamo opraviti z ideologijo. Ko bi le bilo tako! Na obeh straneh imamo korenjaške "kritike ideologije" in/ali "transideologe". Pri tovrstni pluralnosti gre za "svetovno nazorske razlike" in govoričenje o njej je globoko v prisilnem jopiču razcepljenosti še iz časa Kocbeka in Kardelja, torej OF. Razumela bi, če bi naši novi oblastniki govorili o "enakosti možnosti", o kvotah in podobnih podpornih mehanizmih za subjekte - v tem primeru za medije - in opcije, ki jih hočejo promovirati. Recimo, da bi zahtevali svoj odstotek "prisotnosti" glede na volilni rezultat. V njihovem jeziku: odkrito in pošteno. Toda govoriti o "pluralizaciji" na način želje po vrnitvi v čase "pred Listino" je vendarle nekaj radikalno sprevrnjenega, da ne rečem morbidnega.

Najprej in da ne bo zmede: pluralnost ni nekaj, kar lahko "uvedeš", ampak je stanje, ki je, ali pa ga ni, in če je, je zatečeno. Še posebej to velja, če si vladna stranka. Nepluralnega po definiciji ni mogoče "pluralizirati" od zunaj, od zgoraj, s takšno ali drugačno silo! Izkušnjo s tovrstno pluralizacijo smo imeli v prejšnjem sistemu ob uvedbi "avtentičnega" "pluralizma samoupravnih interesov".

Poglejmo dejstvo človeške pluralnosti. Nobena skrivnost ni, da smo vsi rojeni v svet kot enkratna in raznolika bitja, da smo neponovljivi in drugačni od vsakogar na tem svetu. Eno od najbolj očitnih dejstev pluralnosti ljudi so različni spoli. Dejstvo človeške pluralnosti lahko sprejmemo in priznamo in na tej osnovi ustvarjamo družbe enakosti in enakih možnosti, ali pa tudi ne - kar počno številni posamezniki in institucije. Vse oblike nestrpnosti, seksizma in rasizma izvirajo ravno od tod. Sistemi, ki pluralnosti niso sprejemali in ki so poskušali omejiti to raznolikost ljudi na "enega samega človeka" - z velikim Č ali K, če hočete - bodisi kot pripadnika Rase, Naroda ali Razreda, so se izkazali za izrazito diskriminatorne, če ne celo uničevalske.

Obenem obstaja dejstvo raznolikih kultur, stilov življenja, religij, in da ne bo pomote, tudi nereligij! Tudi te lahko priznamo, jim omogočimo soobstoj, ali pa jih poskušamo zatreti in se sprenevedati, kot da jih ni. A tovrstna sprenevedanja je bilo treba v preteklosti, še posebej pa danes, drago plačati. In ne nazadnje, na posamezni ravni obstaja tudi dejstvo različnih okusov. Pluralnost okusov je ključna za razsojanje, ne le v estetiki in ne le za to, da se oceni, kaj je 'lepo' in kaj ne, ampak tudi širše. Še posebej v času razcepa na elitno in množično pop kulturo, ki tudi kaže na specifično razumevanje pluralnosti.

Skratka, pluralizem vedno že je in sploh ne gre za to, da bi ga bilo treba inducirati v ubogo narodovo telo ali politiko. A to, da pluralizem je, kajpada še ne pomeni, da je tudi viden, kaj šele, da bi bil priznan. V deželici obstajajo - ne glede na to, da se jih poskuša nategniti na kopito slovenskega mainstreama nacionalne pop-kulture - neskončno raznoliki ljudje: moški, ženski in ostali spoli, otroci, najstniki, starejši, poročeni, samske, homoseksualni, biseksualne in heteroseksualni, Slovenke, Hrvati, Srbkinje, Afričani, Albanke, muslimani, kristjanke, harekrišnovke, Štajerci, Kranjčanke, Bohinjci, menihi, duhovnice, hendikepirani, prostitutke, kmetje in razni Drnovški, Simšičke, Plastenjaki, Tahirovići in tako dalje v neskončnost. Res je, da so tisti, ki se prepoznavajo kot primordialni ali primordializirani Slovenci, v večini. To pa še ne pomeni, da vseh drugih ni in da se bo vlada lahko dolgo delala, kot da jih ni, da ni treba priznati pluralnosti družin, spolnih usmerjenosti in ostalih zgoraj naštetih in nenaštetih.

V Sloveniji že od ustanovitve nove države obstaja vse bolj izrazita tendenca, da se prebivalce zvede na njihovo rodovno pripadnost, na moški spol oz. na heteroseksualno usmerjene Slovence. "Mi, Slovenci", "Slovenci smo", "Kako pa Slovenci gledamo ...", "Ali smo Slovenci ..." so najpogostejši začetki stavkov javnega razpravljanja in medijskega poročanja, da o hipertrofiji pridevnika "slovenski" sploh ne govorimo. Redki so politiki, novinarji in komentatorji, ki ta problem reflektirajo in se ne pustijo interpelirati v tovrstni monizem in unifikacijo turbo avtentičnega "Mi".

Prav zato je res, da vendarle nimamo medijskega pluralizma in da je treba zahtevati pluralizem zdaj! Seveda ne v smislu zgornjega razumevanja dveh "svetovnonazorskih" opcij znotraj zatohlega prostora nacionalnega telesa. Tovrstnega "pluralizma" je še preveč! Tu je pluralnost razumljena kot tisto "ravno dovolj" (znosno), da "nam" ustreza, torej kot nekakšna nujna različnost v skrajno zaželeni in projektirani Eno(tno)sti, ki jo je elita še pripravljena prenašati. Ker se nova politična elita rekrutira predvsem iz logov, ki visoko cenijo pop kulturo v njeni turbo podrazličici, so te razlike vse bolj minimalne, predvsem pa zvedljive na najmanjši možni skupni imenovalec. Vladni transideologi - filozofski, sociološki, ekonomski ali drugi - razglašajo ideologije za stvar preteklosti, funkcionira naj le vse bolj nori spektakel dveh "sprtih" opcij, ki da se morata "spraviti" v sedanjosti za enotno prihodnost. Nemara zato vsakokratne postsocialistične vlade v Sloveniji veliko bolj "delujejo" prek imidžev, ki so ustvarjeni z obveznim dodatkom turbofolka. Horizonti revolucionarnega turbo pluralizma segajo največ od Predina in Kreslina do Čukov in Velike brizgalne, ki vabi na žurko s puškomitraljezom. Le da bi turbopluralizem, ki bi nam ga rada vsilila nova politična elita, ustrezno rekomponiral še Kreslina in Predina.