kolumna / Rastko Močnik: Občila po meri človeka

V vladnih poskusih, da bi obvladala občila, je nekaj paradoksnega. Vlada namreč čisto po nepotrebnem juriša na občila, saj jih že obvladuje. Zadosti je pogledati, kakšni so te počitniške dni televizijski dnevniki, radijska poročila, prve strani - pa se zlahka prepričamo, kako občila tenko piskajo brez gradiva, s katerim jih sicer oskrbuje vlada. Celo če skupaj z gradivom ne bi prihajala tudi interpretacija, bi vlada obvladovala občila že s tem, da jim določa "dnevni red". Pove jim, kaj je vredno javne pozornosti, določa jim obzorje mišljenja - in v tem okviru bi jim lahko mirne duše dopuščala popolno svobodo, saj je nadzor že zagotovljen.

Ker so občila dejansko že pod nadzorom, paradoksno drži vladna diagnoza, da v občilih ni pluralizma. A vlada je v ocenah preblaga, saj občilom očita zgolj trivialno navijaštvo. Omejenost medijskih obzorij je bolj dramatična: zlahka pripelje do zgube stika z realnostjo. Prav to se je občilom zgodilo ob francoski zavrnitvi evropske ustavne pogodbe: dobesedno so ostala brez teksta. Zavrnitev evropske ustave ni bila v njihovem ideološkem programu. A samodejno so našla najbolj simptomatično rešitev: volivkam in volivcem v Franciji so očitala "nacionalistično samoljubje". Luknjo, ki jo je francoski referendum zvrtal v medijsko fikcijo, so občila zamašila s stereotipom. Če bi ljudje radi ustavili sedanjo gonjo transnacionalnega kapitala za božjastnimi dobički - naj bi bili samoljubni. Če branijo pridobitve socialne države, zato ker jih Evropska unija uničuje - naj bi bili nacionalisti. Tukajšnja občila so s klišejskim komentiranjem francoske zavrnitve prikrila dejanske družbene konflikte z ideološko fikcijo etničnih sporov. In so tako svoje gledalke, bralce in poslušalke, ki jih je zavrnitev evropske ustave mogoče nekoliko zdramila, ponovno oprala v reki pozabljenja vladajoče ideologije. Ko so v Franciji prebili začarani krog strankarske vladavine, so tukajšnja občila prestregla udarec, zakrpala škodo, obnovila obzidje fikcije: ali bi lahko vladi ustregla še s kakšno večjo uslugo?

Sicer pa so občila, zlasti največja in še zlasti javna, podobno stregla vladi že ob njeni kampanji za včlanitev v zvezo NATO. Vladna koalicija je bila takrat resda drugačna, a tudi projekt pridružitve paktu NATO ni bil zgolj koalicijski projekt, temveč ekumenski projekt celotnega političnega razreda. Zato moramo popraviti oceno o nadzoru nad občili: občila niso ujeta v ideološko obzorje te ali one ali vsake vlade posebej - temveč se umeščajo v ideološki horizont političnega razreda kot celote.

A ob tem je treba dodati, da se politični razred kot celota strinja o vseh bistvenih dilemah sedanjega zgodovinskega trenutka. Nedavno je predsednik socialnih demokratov dobesedno izjavil, da se strinja z vladno politiko pospešenega neoliberalizma v gospodarstvu - potem naj bi pa videli, koliko socialne države je še mogoče ohraniti. Tudi predstavnik LDS je na TV podprl vlado pri privatizaciji Telekoma - predstavnik vlade mu je uslugo vrnil in se strinjal z njim, da naj bi bil nacionalni interes v dobrih telekomunikacijskih storitvah za porabnike. Novinarka ju ni vprašala, ali privatizacija občevalne infrastrukture, tako rekoč privatizacija družbenosti same, ne ponazarja Marxove teze, da je glavno protislovje kapitalizma v nasprotju med vse bolj družbeno naravo proizvodnje - in privatnim prisvajanjem proizvodov. Ne vemo, kako bi etablirana politika komentirala klasično tezo - skoraj zanesljivo pa je, da ne bi mogla, če bi novinarka vzdignila razpravo na to raven, nacionalnega interesa zožiti na potrošniški interes posameznih pripadnic in pripadnikov nacije. Novinarka tega ni storila - in tako zgodovina 20. stoletja (in očitno še čez) za nas ostaja kratki prehod "od naroda-proletarca do naroda potrošnikov". Po svojih predstavnikih v politiki, po svojih besednicah v občilih torej ostajamo trdno na poziciji zagotavljanja pogojev za kapitalistično akumulacijo, zvesti politiki hlapčevanja kapitalu v vseh njegovih zgodovinskih podobah.

Če so občila ujeta v ideološko obzorje političnega razreda kot celote, ne pa kakšne njegove posamezne frakcije, potem jim s stališča občinstva resda manjka pluralnosti - a kakšna strankarska frakcija bi nemara od njih vseeno lahko zahtevala večjo pozornost. A če se na drugi strani frakcije v etablirani politiki strinjajo o vseh bistvenih dilemah zgodovinskega trenutka - potem je težko videti, kaj naj bi posamezna frakcija od občil sploh lahko še zahtevala. Ne more zahtevati političnega prilagajanja: saj vse stranke trobijo v en rog, občila pa z njimi. V takem položaju velika vprašanja usode narodove res zadobijo človeško razsežnost: ne gre za politična stališča, gre za ljudi same. Gre za to, kdo bo šef in kdo bo delal, kdo se bo režal z naslovnice in koliko minut bo nakladal s televizijskega ekrana.

S sedanjim vladnim napadom na občila se je tukajšnja politika končno res približala človeku. Gre samo še zato, da potisnejo k človeku tudi občila. Namreč k tistemu na oblasti.