kolumna / Dragica Korade, Večer: Nespodobno sporočilo

Kaj nam je sporočil Simon K., tisti visoki državni uradnik, ki je s svojo javno odpovedjo varni državni službi avgusta vendarle prekinil zaroto molka, v kateri se že lep čas menjava ne morda nesposobne za sposobne, ampak politično neprimerne za politično primerne? Nič novega pravzaprav. To, o čemer tako prizadeto govori in piše presenetljivo pismeni državni uradnik, ki je povrh vsega prepričan, da si zasluži boljšega gospodarja, je v javnem obtoku že dolgo. Da tipi, ki v nadutem slogu nekdanjih politkomisarjev prihajajo na ključne položaje ne samo po ministrstvih, ampak tudi po javnih in nejavnih podjetjih in ustanovah, o delu, ki naj bi ga opravljali, nimajo pojma, so namignili že mnogi ne šele pod to, ampak že pod prejšnjo oblastjo. In ni jih malo, ki so tej opravilni nesposobnosti dodali neverjetno sposobnost za manipuliranje z ljudmi. Kar je pri tem malo grotesknem in malo srhljivem nizanju problemov, ki jih okrog sebe povzroča gospoda z mesijanskimi kompleksi, zares novo, je to, da prizadeti svoje odpovedi ni zavil v osebne razloge. Prav narobe: izpostavil se je in zaradi svojih osebnih razlogov vladajočo hohštaplarijo razkril. Če bi se skril, umaknil ali postal Orwellova neoseba, bi oblast z njegovo ponižano in razžaljeno uradniško prezenco bržčas lahko shajala še naprej. Ampak včasih se je težje kakor pred oblastmi potuhniti pred samim sabo.

Kako so to notranjo stisko v sebi reševali drugi, njemu podobni? Če v tako stisko niso zašli, potem si pač drugega kot to, da so jih odstavili, ne zaslužijo. Kako se počuti človek, ki ga odstavijo samo zato, ker ni povšeči novemu šefu, ki ima o tem, s čimer naj bi gospodaril v dobro vseh in vsakogar, samo približne predstave? Koliko prezira je pripravljen prenesti samo zato, da bi ohranil službo, kakršnakoli že je? Postaja Gottfried Benn, ki nas v eni od svojih pesmi uči, da je sreča biti neumen in imeti službo, tudi pesnik zlate dobe Slovencev? Kaj zlatega bo iz teh šefovskih približkov nastalo, če so šefu na poti vsi, ki so kljub menjavi oblasti ohranili ne samo svojo vest, ampak tudi profesionalno zavest? Kdo nam bo vladal, če se bodo vladajoči pod pretvezo politične kompatibilnosti znebili vseh, ki ne mislijo politično? Samo nesvobodni ljudje? Po Kantu je namreč človek svoboden le tedaj, ko se mu ni treba pokoravati nobenemu človeku, ampak samo zakonu. Če se bo nakopičilo toliko nesvobode nad nami, bo lahko ostalo še kaj svobode med nami? Se nam obeta vladavina aparatčikov brez lastnih idealov in predstav o tem, kaj je dobro in kaj zlo? Bodo res lahko napredovali samo povzpetniki in ritolizniki, kakor je namignil državni uradnik Simon K. Samo tisti, ki so pohlevni in poslušni nadrejenim, kakor je že pred njim v svojem javnem pismu ugotavljal policist Marjan E.

Situacija, v kateri sta prišli do enakih zaključkov o naši politični stvarnosti tako različni osebnosti, kakor sta Simon K. in Marjan E., mladi anarhist na kulturnem ministrstvu in stari policist v notranjem ministrstvu, je seveda nadvse kočljiva situacija. Kar to kočljivost zaokroža, je njuno zmotno prepričanje, da morata kot državna uslužbenca biti kompatibilna z zakoni in predpisi te države, ne pa morda s tem ali onim nadrejenim, ki se v skladu s svojim globokim prezirom do priredij postavlja tudi nad zakon. Kdor je pojem nadrejenosti zapopadel tako radikalno, bo od svojih podrejenih zahteval, da morajo pokazati več kot samo kompetenco. Pokazati morajo svoje politične barve. Stvar ne bi bila problematična, če ne bi začele te barve povsem neproblematično funkcionirati kot splošni kadrovski kriterij petnajst let potem, ko je bil politični smisel za barve že prepoznan predvsem kot velik nesmisel. Tisti, ki tega ni tedaj prepoznal kot nesmisel, si še danes lahko domišlja, da se v enobarvnih sistemih pod auro velikih idealov ne dogaja množica drobnih in manj drobnih umazanij. Ko se je pred leti s tovrstno tranzicijsko domišljijo pozabaval Konrad, je brez težav sestavil "naš srednjeevropski triptih": pokorni sluga, premagani upornik in nori despot ga setavljajo.

Če bi bilo po pravici, bi priznali, da so se nam mnoga vprašanja o tem, iz čigavega čarobnega klobuka so na ključna delovna mesta potegnili ljudi brez resnih referenc in dvomljivih kompetenc, vsiljevala v teh krajih vselej, ko se je katerakoli oblast lotila postavljanja pravih ljudi na prava mesta. Vsiljevala so se celo v primeru, ko smo zagovarjali tezo, da je tiste, ki so jih politično nastavili, mogoče tudi politično odstaviti. Ni jih bilo mogoče odpraviti niti z dežurno modrostjo, po kateri smo vsi zamenljivi in nadomestljivi. Pri življenju jih je kar naprej ohranjala empirična zavest, da je politika, ki se je zavlekla v vse možne kanale družbene promocije, prekoračila svoje meje. Ko je vdrla na ozemlje drugih profesij in poklicev, je pohodila vse tisto, čemur smo včasih rekli profesionalni kriteriji. Kar je s tako hojo po ljudeh vzpostavila, je negativna selekcija, ki nam s svojimi čudaštvi neprestano sporoča, da brez političnega posredovanja ni v teh krajih profesionalnega napredovanja. Zdaj, ko so postale predmet političnih menjav celo medicinske sestre, vemo spet tisto, kar smo enkrat že vedeli: da se namreč brez partije v tej državi ne da priti nikamor. Vprašanje, ki ostaja odprto, pa je, kam se da priti s tako državo.