Socialni? Sporazum?

Vlada je že julija pripravila predlog za svoja izhodišča pri pogajanjih o socialnem sporazumu za obdobje 2006-2009. Stališče vlade je v grobem: najprej je treba zagotoviti mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva, potem pa bo na podlagi konkurenčne uspešnosti mogoče zagotoviti tudi kakovostno življenje. Vlada ni edina, ki tako misli. Predsednik opozicijskih socialdemokratov je isto mnenje izrazil še bolj prostodušno: zavzel se je za pospešeno liberalizacijo, od socialne države pa naj bi ostalo, kar bi pač še ostalo. Vsekakor je presenetljivo, da vlada svoja socialna izhodišča utemeljuje na prizadevanju za konkurenčnost gospodarstva: konkurenčnost sama na sebi namreč sploh ni predmet socialnega sporazuma. Pravzaprav tudi ne more biti glavni cilj vladne politike. Lahko je sredstvo - ne pa glavni ali v nekem obdobju celo edini cilj. Vladna politika bi se morala prvenstveno zavzemati za, denimo, kakovost življenja. Povezava med konkurenčnostjo gospodarstva in kakovostjo življenja nikakor ni tako preprosta, kakor bi lahko domnevali na podlagi predloga vladnih izhodišč. Konkurenčnost je mogoče dosegati tudi z nizkimi mezdami, slabim socialnim varstvom, uničevanjem okolja, ropanjem nenadomestljivih naravnih virov, omejevanjem delavskih pravic in terorjem na delovnem mestu, z negotovimi zaposlitvami ipd. - torej na račun kakovosti življenja. Še tako uspešna konkurenčnost nič ne pomaga ob hudih socialnih razlikah in revščini. V ZDA smo lahko videli, kako je ob "naravni" katastrofi družba dobesedno razpadla - prav zaradi tamkajšnjih nevzdržnih socialnih razlik, revščine, izključenosti in obupne atomiziranosti.

Če je torej ta čas eden izmed ciljev vlade, da poveča konkurenčnost gospodarstva, potem bi morala ta svoj cilj umestiti v širšo strategijo, s katero bi med drugim zagotovila, da dežele ne bo pognala v tekmovanje v mizeriji, uničevanju okolja, energetski potratnosti in v ropanju virov. V okviru take vseobsežne strategije bi socialni sporazum zagotavljal prebivalstvu kakovost življenja, gospodarstvo pa bi navajal, da tekmuje, tako da ne uničuje narave in družbe - in tako, da ima stvarne možnosti, da v tekmi tudi uspe. Če si vlada prizadeva pospeševati konkurenčnost, potem bi morala biti njena izhodišča za socialni sporazum še toliko bolj socialna, nikakor pa ne bi smela socialnih razsežnosti podrejati gospodarskemu tekmovanju.

A vlada dela prav to. Ker kakovost življenja podreja ciljem gospodarske konkurenčnosti, zahteva žrtve in odrekanje, zato da naj bi bilo nekoč v prihodnosti bolje. S tem izziva nevarnost, da bo uničila socialne pridobitve, konkurenčnosti pa ne bo dosegla.

Na to v pripombah k vladnim izhodiščem opozarja Bojan Radej: "Ekonomska politika je v zadnjih desetih letih veliko govorila o izboljševanju konkurenčnosti in zahtevala žrtve, ki pa se doslej niso obrestovale, in je malo verjetno, da bi se v prihodnje." V utemeljitev Radej med drugim navaja, da je eden izmed rezultatov dosedanje politike, da je Slovenija "s slabega 35. mesta po konkurenčnosti nazadovala na še slabše 60. mesto." Po Radejevem mnenju je vzrok v tem, da vlada v svoji strategiji upošteva zgolj pridobitniški kapital (in še to le industrijski kapital), ne pa tudi socialnega kapitala in človeškega kapitala. Vlada ima arhaičen pogled, ki bi ustrezal, denimo, prvi polovici 19. stoletja, in zožuje kompleksno problematiko na odnos med (industrijskim pridobitnim) kapitalom in mezdnim delom. Ob tem se postavlja izključno na stran kapitala in poskuša doseči povečevanje konkurenčnosti s povečevanjem pritiska na delo in z večjim izkoriščanjem. "Socialni sporazum" poskuša uporabiti nesocialno in nedialogično: za orodje, s katerim bi skupaj s pridobitnim kapitalom pritiskala na delovno silo.

S tem vlada zaostruje družbene konflikte, hkrati pa si zmanjšuje možnosti, da bi dosegla svoj cilj in povečala konkurenčnost. Bojan Radej opozarja, da "neodvisne študije kažejo, da je v EU, posebej pa v tranzicijskih državah, primerjalno najpomembnejše bogastvo socialni in človeški kapital, ne pa pridobitniški". Z zaostrovanjem konfliktov na zastarelih podlagah izpred dvestotih let vlada uničuje prav ti vrsti kapitala - socialnega in človeškega.

Vlada je s svojimi izhodišči sprožila konflikt in dobila logičen odgovor.

Neodvisni sindikati Slovenije v svojem predlogu najprej zahtevajo, naj socialni sporazum določi zlasti socialne ukrepe. Konkretno zahtevajo brezplačno zdravstveno varstvo, pravico do brezplačne pridobitve izobrazbe do najvišje stopnje, pravico do zdravih lastnih bivalnih pogojev, vključno z zdravo prehrano in okoljem. Zahtevajo ekonomsko demokracijo in povečanje pravic zaposlenih. Neodvisni sindikati na videz zahtevajo vrnitev k nekaterim pridobitvam socialistične socialne države. Vendar to zahtevajo v sedanjih okoliščinah: v resnici se zavzemajo, da vlada opusti anahronistično strategijo zgodnjega industrijskega konflikta in da se preusmeri k družbi, ki bo krepila sodelovanje in utrjevala družbene vezi, temeljila na socialnem in človeškem kapitalu in bo prav zato lahko uspešna.

- V pričujoči kolumni nisem komentiral, temveč bolj obveščal, kaj se dogaja, in predstavljal stališča tistih, ki dogodke poganjajo. Naredil sem tisto, kar bi morala početi domnevno neodvisna in domnevno pluralistična občila. A domnevno neodvisna in domnevno pluralistična občila doslej niso odprla široke javne razprave o možnih alternativah za prihodnost, o tem, kaj so osrednja vprašanja sedanjega trenutka, kako se jih lotevati ipd. Ne, domnevno neodvisna in pluralistična občila raje ostajajo prostovoljni ujetniki dnevnega reda, ki jim ga določajo politični razred in njegovi ideologi. Občila, ki zase trdijo, da naj bi bila neodvisna in pluralistična, so prepričana, da se alternative izčrpajo z drobnimi razlikami med parlamentarnimi strankami. Verjamejo tudi, da kadar drobnih razlik ni, tedaj ni nobene alternative. Domnevno neodvisna in pluralistična občila menijo, da omejenost političnega establišmenta določa tudi meje našega sveta. Celo trudijo se, da bi meje etablirane govorice ostale tudi meje našega sveta. Domnevno neodvisna in pluralistična občila etabliranih omejenosti ne prenašajo zgolj pasivno - marsikaj tudi postorijo, da jih kdo ne bi presegel in da javnost ne bi zvedela za svet onkraj zaplankanosti političnega razreda in njegovih ideologov. Zadosti je, da pogledamo na Ljudmilin "Index prohibitorum", pa vidimo, da domnevno neodvisna in pluralistična občila sistematično zavračajo prispevke, ki razmišljajo o temeljnih vprašanjih sedanjega zgodovinskega trenutka in opisujejo alternativne strategije za premagovanje sedanje krize. Prostovoljno ujetništvo domnevno neodvisnih in pluralističnih občil je zato vse teže ločiti od prostovoljnega hlapčevstva.