kolumna / Rastko Močnik: Razredni boji v Franciji?

Kaj se dogaja v Franciji? V deželi, ki nam je dala človekove pravice, pariško komuno, maj 68 - zdaj depresivno, gluho, brez fantazije vandalizirajo otroške vrtce, osnovne šole, sosedove avtomobile. V deželi, kjer doslej niso šli na barikade brez programa, nikoli brez gesla, vselej duhovitega, pogosto filozofskega - zdaj nemo, brez duha in, zdi se, brez strasti izobčenci razbijajo zadnje ostanke socialne države, reveži uničujejo revščino sotrpinov v siromaštvu. A saj tudi barikad ni več. Ni več barikade, ki je na trivialnem pariškem vogalu zgostila in materializirala vso družbeno krivico, škandal izkoriščanja in opolzkost zatiranja - ni barikade, ki je vsakomur tukaj in zdaj neusmiljeno postavila svetovnozgodovinsko dilemo: tole je ločnica, na katero stran boš stopil? Zdi se, kakor da se je družbeni razkol, okoli katerega se je nekdaj bil razredni boj, zdaj razpršil po vsej površini mesta, Francije, Evrope. Razredna ločnica se je zažrla v vsako družbeno točko, preklala vsakogar na svojega lastnega podjetnika in proletarca, iz vsakogar je naredila samoizkoriščevalca v službi kapitala. Vsakdo je sam svoj zombi. V žilah gostimo virus kapitala, da nam pije kri in golta možgane. Vsak gib je dejanje razrednega boja: če kaj proizvede, proizvede za kapital - in je torej dejanje razrednega boja kapitala. Ali pa iz tega izhaja, da je vsako razbijanje že boj proti kapitalu? Tudi vsaka misel je že dejanje razrednega boja: če je koristna, je koristna za kapital; če je ustvarjalna, ustvarja za kapital; če je duhovita, duhoviči za kapital. Ali pa iz tega izhaja, da je odpoved mišljenju že tudi boj proti kapitalu? Odpoved mišljenju je ali stereotip ali nemi refleks biologije. Ali pa ni prav buržoazna država zapisala stereotip na svoj krvavi prapor - ko je predmestne upornike razglasila za priseljence (ali njihove potomce), za islamiste (ali njihove vajence), za racaille ali "drhal"? Ali ni prav buržoazna država biologizirala družbeno protislovje, ko je nad otroke poslala posebne enote in iz družbenega spopada naredila generacijski obračun? Starci se znašajo nad otroki prav kakor se mrtvo delo, kapital, hrani z življenjsko radostjo človeštva. V spopadu civilizacij je kapitalizem civilizacija smrti. Kdor razbija, je podlegel njegovemu smrtnemu dotiku. Kdor v siromakovem imetju, iztrganem iz krempljev kapitala, vidi simbol kapitalizma - ta kapitalu priznava popolno oblast. Kdor v javnem vrtcu in šoli, dosežkih stoletnih bojev, požiga simbol kapitalizma - ta uničuje za neoliberalce in njihove ekonomiste, ki hočejo tako in tako zapreti javni vrtec in javno šolo.