kolumna / Vlasta Jalušić: Kdo potrebuje "zibelko slovenstva"?

O narodih kot zamišljenih skupnostih, kakor jih je poimenoval Benedict Anderson, katerih glavni mehanizem vzpostavljanja sta simbolna politika in kreacija oziroma nova organizacija "skupnega spomina", ki je dandanes podprta predvsem s sodobno medijsko tehnologijo, sem tukaj pisala že nekajkrat, tudi že letos, a očitno smo tako zelo vpeti v trend tovrstnega konstrukcionizma, da bo o tem treba napisati še veliko besed. Vprašanje je seveda, ali se bo katera od njih tudi "prijela", saj je procesualizacija "slovenskega nacionalnega spomina" in s tem nacionalne zgodovine in mitologije v polnem teku: tako prek uzakonjanja novih praznikov "zedinjenja" in "vrnitve" k domovini ter praznovanja ne le samostojnosti, ampak tudi "enotnosti", kot tudi prek številnih drugih simbolnih politik. V zadnjem času smo imeli poleg tovrstne interpelacije v "režim spomina" (kot temu pravi zgodovinar Omer Bartov), ki je potekal prejšnji teden v Mariboru ob slavljenju praznika generala Maistra, priložnost spremljati ponovno - seveda v okviru slovenske egologije zmeraj na videz nedolžno - razpravo o "pravici do" simbolike knežjega kamna na slovenskem evrokovancu, pri čemer slovenski politiki v njenem nacionalnem konstruktivizmu kot nalašč prihaja na pomoč avstrijski kreativni radikalec Haider. A pri tem je bil Haider (vsaj kolikor je bilo mogoče razbrati iz slovenskih medijev) - glej ga šmenta! - verbalno na poziciji državnosti in državljanske definicije države, medtem ko so nekateri zagovorniki simbola na slovenskih državnih evrokovancih zavzeli antidržavno pozicijo plemenskega slovenstva, ki črpa svoj zgodovinsko-državni narativ iz domnevne "državnosti" izpred tako rekoč tisoč let. Dejstvo, da v takratnem času niso obstajali ne narodi ne države, tovrstnih konstrukcij seveda nič ne moti, saj se v mitologiji utemeljitve zlahka premika po progresivni "zgodovinski" premici navzdol ali navzgor.