kolumna / Dragica Korade, Večer: Naposled mučenje

Ko je že vse kazalo, da bo leto 2005 preprosto zdrsnilo v pozabo, se je vsaj na simbolni ravni vpisalo v kronologijo človeškega preživetja kot leto, ko se je končala vzhodnoevropska tranzicija. Kar po velikih družbenih spremembah ta konec nedvoumno zaokroža, je zgodba o tajnih mučenjih, ki jih uprizarja ameriška Cia na tajnih lokacijah v vzhodnoevropskih državah. Dejstvo, da so si vzhodnoevropska tla, po katerih sta že Hitler in Stalin preizkusila svoje najboljše mučilnice, za zunajsodne podvige nad ljudmi, osumljenimi terorizma, izbrali še Američani, ne govori samo o nezaslišani naravi ameriških zasliševanj, ampak tudi o mučni naravi vzhodnoevropske tranzicije. Mučenja domnevno nedolžnih se seveda lepo podajo k taki naravi. Tudi molk o mučenjih ji neznansko pristaja. In tudi velikanska politična skrb ob tem, da bi utegnil o čem takem, kot so tajne obdelave ljudi v tajnih zaporih, ki jih je vzpostavila osovražena diktatura, kdo spregovoriti na glas, ni navzkriž z njo. Poseben smisel za višje cilje, ki mesijansko navdahnjenim oblastem dopušča, da se požvižgajo na prisege in zakone, ki so jih same napisale, pa je tako ali tako nekaj, na čemer temelji tranzicijsko nelagodje, o katerem se danes malo govori in še manj razmišlja. Tranzicija je namreč končana. Zdaj se je pač treba sprijazniti s tem, kar je iz vsega skupaj nastalo.

Ko so ZDA pred tremi leti vojno proti Iraku tržile kot vojno za svobodo in demokracijo, so bili kljub množicam, ki so izražale nasprotovanje tej vojni povsod po svetu, Vzhodnoevropejci prvi, ki so to vojno kupili. Razlogi za to kupčijo so bili moralni. Po tej morali ne bi smel imeti glede tega, da Amerika nasilno zruši diktaturo Sadama Huseina, nobenih zadržkov nihče, ki je izkusil komunistično diktaturo. Pri tem morda ni nepomemben podatek, da jih ni bilo malo, ki se jim je ta vojna upirala ne samo zato, ker je tako sumljivo zaudarjala po časih, v katerih so politiki vojno že enkrat povzdignili v najvišji moralni akt, ampak tudi zato, ker so še preveč živo na svoji koži občutili vojaško okupacijo Madžarske in Češkoslovaške. Težo tega občutka je poudarjalo zlasti to, da je tudi v politični retoriki tistega časa okupacija države funkcionirala kot osvoboditev delovnega ljudstva. Svoje je k odporu do velikih osvoboditeljev prispevala tudi vzhodnoevropska demokratična praksa. Toliko absurdov in tiranij je proizvedla, da so se celo tiranozavri, ki so s svojimi političnimi akcijami najbolj očrnili demokracijo, pri vladanju začeli zanašati na težave "mladih demokracij". Brez teh težav se namreč demokrati njihovega formata ne bi mogli dokopati do oblasti. In morda ni naključje, da je prakso mladih demokracij sredi decembra pred televizijskimi kamerami presunljivo natančno povzel tisti Iračan, ki mu ni bilo jasno, zakaj bi zdaj, ko "imamo namesto enega Sadama tisoč Sadamov", šel volit.

Ampak govorili smo o vzhodnoevropskem stališču do vojne v Iraku. To stališče je bilo globoko moralno: mi, ki vemo, kaj je to diktatura, smo dolžni podpreti vsakogar, ki se bori proti diktaturi in diktatorjem. Dobro. Tudi če se s tem stališčem ne strinjamo, lahko v njem prepoznamo neki etos. Toda kaj se je zgodilo s tem etosom tri leta kasneje? Se mar mi, ki vemo, kaj so to tajni zapori in kaj so mučenja tajne policije, nismo dolžni upreti vsakomur, ki v teh zaporih na enak način muči ljudi? Če komu, potem bi nam moralo biti jasno, koliko ljudi je zaradi višjih interesov po nedolžnem trpelo in izginilo na tistih skritih krajih. Če kdo, potem smo mi pravi mali izvedenci za višje interese: je mogoče, da smo po vseh tovrstnih ekspertizah pozabili na brutalno prakso, ki se samo izjemoma ne skriva pod avro visokih interesov? Zares: kam je zdaj, ko resnice o ameriških mučenjih v tajnih zaporih na vzhodnoevropskih tleh nihče več ne spodbija, izpuhtela ta visoka vzhodnoevropska morala? Kako to, da po evropskih institucijah robantijo zaradi nedopustne kršitve človekovih pravic samo Zahodnoevropejci? Mar koncept človekovih pravic ni bil najboljše orodje za demontažo diktature? Ali zaradi te globoke kolektivne izkušnje niso človekove pravice nekaj, kar bi morali Vzhodnoevropejci znati zagovarjati ob vsakem času in na vsakem kraju? Če je zagovor vojne proti diktaturi stvar morale, potem je molk o tajnih policijskih mučenjih ljudi v tajnih zaporih zagovor diktature.

In s tem molkom se vzhodnoevropska tranzicija končuje. Kaj je na tem velikem zgodovinskem potovanju, ki ga je skoz in skoz prežemalo hrepenenje po svobodi, iz vsega skupaj nastalo? Svet, ki je napet kakor tetiva na loku. Človek, ki ima namesto enega Sadama na izbiro tisoč Sadamov. Veliki brat ne stanuje več v Moskvi, ampak v Washingtonu, politbiro, ki ga še zmeraj nihče ne razume in še manj pozna, po novem sedi v Bruslju, evropski bogataši pa uspešno končujejo svoj lov za izgubljenim vzhodnoevropskim zakladom. Tajni zapori, v katerih je krvavela peščica tistih, ki so diktaturi in diktatorjem navkljub verjeli, da je svobodna družba svobodnih ljudi nekaj, kar nam pripada, še vedno dobro služijo višjim interesom.