Kapitalizem na državni bergli

Tako nekako sta pred poldrugim stoletjem pisala o kapitalizmu njegova najbolj revolucionarna kritika. Ta pogled, ki pripisuje kapitalizmu osvobodilno razsežnost, še zmerom razvijajo številni revolucionarni misleci. Po Toniju Negriju, denimo, naj bi se kapitalizem tako rekoč samodejno razvil do stopnje, ko naj bi bil le še "narobna stran" komunizma. Ostaja nam samo še, da z revolucionarnim gibom obrnemo novo stran v zgodovini človeštva. Revolucionarna romantika se tu povezuje z linearnim in determinističnim umevanjem zgodovine, ki sta ga v družboslovje sicer prinesla klasika politične ekonomije Adam Smith in David Ricardo. Negri žene naprej klasični Marxov motiv, da kapitalizem že v tolikšni meri podružblja proizvodnjo, da postaja zasebno prisvajanje proizvodov vse bolj nevzdržno protislovje. Na drugi strani tehnološko revolucioniranje vse bolj zmanjšuje delež živega dela v proizvodnji - in s tem odpravlja tako delo kakor proizvodnjo vrednosti. Odpravimo zasebno lastnino - pa bo človeška dejavnost postala svobodna igra človekovih bitnih moči.

Ta pričakovanja so vendarle videti utopična. Namesto tehnološkega determinizma bi bil za analizo nemara ustreznejši model razrednega boja. Ta nas, denimo, spomni, da mezda, se pravi, preživitveni minimum, ni nikakršna "naravna" veličina, temveč je družbeno-zgodovinska kategorija. Rezervna industrijska armada na Kitajskem je zato lahko dejavnik, s katerim zbijajo življenjsko raven delovnim množicam v Evropi. A evropske mezde ne sestavlja zgolj neposredni dohodek: k njej sodijo tudi vsi tisti "posredni dohodki", ki so donedavna zagotavljali evropsko življenjsko raven in ki jih je socialna država zagotavljala z redistribucijo ustvarjenega bogastva: zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialna varnost. Z odpravljanjem teh pridobitev razrednega boja se spreminja tudi narava države: namesto države razrednega kompromisa dobivamo državo kapitalističnega gospostva.

Ta država kapitala zagotavlja, da svetovna rezervna armada uničuje dosežke evropskega delavstva - in hkrati preprečuje, da bi se zgodovinski dosežki evropskih bojev globalno širili. Za rudniške nesreče na Kitajskem so resda odgovorni vladajoči razredi na Kitajskem - a odgovorna je tudi EU, ki ni zagotovila, da bi se tukajšnji dosežki globalizirali: na primer, zahteve po varnosti pri delu. Da ne omenjam bolniških, porodniških, letnih dopustov, sindikalnih pravic...

Vzhodnoazijska kapitalistična čudesa dosegajo z brutalnostjo, ki se ne ujema s herojsko vizijo osvobodilnega zgodovinskega pohoda kapitalizma. A ob tem se velja spomniti, da epopeja evropske industrijske revolucije ni bila nič manj krvava. V Angliji so z zemlje pognali celoten kmetski razred, ga nagnali v mesta, o življenju urbanega proletariata v Angliji pa je nekaj učinkovitih strani napisal kontinentalni evropski pisec, ki so ga nasledki industrijske revolucije udarili s pravim kulturnim šokom - Friedrich Engels.

Prvotne akumulacije kapitala ne prinese "nevidna roka" liberalne utopije - doseči jo je mogoče le s trdo roko razrednega gospostva. Šok, ki ga pravkar doživljamo v Evropi, ima svojo teoretsko poanto: živeli smo v praznem upanju, da smo svojo prvotno akumulacijo pustili dobrih dvesto let v preteklosti - zdaj pa se je pokazalo, da je prvotna akumulacija stalni in nujni spremljevalec "normalne" kapitalske akumulacije. Prav zato tudi kapitalizem nikoli ni bil "čist" - in zato tudi nikoli ne bo mogel postati "čisti" kapitalizem kdaj v prihodnosti. "Kapitalistična svetovna ekonomija je artikuliran sistem kapitalističnih, napol kapitalističnih in pred-kapitalističnih produkcijskih razmerij, ki jih povezujejo kapitalistični odnosi menjave in jih obvladuje kapitalistični svetovni trg" - je pred tridesetimi leti napisal Ernst Mandel. Svetovna trgovinska organizacija in druge organizacije neoliberalnega konsenza vladajočih razredov so ga v naslednjih desetletjih obilno potrdile. Ob sedanji evropski paranoji zaradi priseljevanja je Ferruccio Gambino opozoril, da je že pred tridesetimi leti v deželah ob Zalivu delalo kakšnih milijon in četrt imigrantov ne le brez delovnih pravic, temveč brez vsakršnih pravic - in v nadaljevanju pokazal, da kapitalizem nikoli v svojem zgodovinskem obstoju ni deloval brez suženjskega dela.

Vsega tega se je vredno spomniti, zdaj ko je vladajoča koalicija razglasila, da bo vzvode državne prisile uporabila za temeljno predelavo družbenih odnosov. Sedanja vlada je napovedala razredno vojno. Jadikovanje opozicijskih strank o "reformah", ki da naj bi bile sicer "nujne", a ki vseeno naj ne bi bile tako dosledne ... vsa ta jokava demagogija je neodgovoren beg pred temeljnim dejstvom deklarirane razredne vojne.

Vlada uvaja obsedno stanje in splošno mobilizacijo - da bi naredila to deželo spet kapitalu prijazno. Kapital, ta domnevni svetovni osvajalec, zdaj joče na grudih države, ker da mu njeni prebivalci in prebivalke niso zadosti ustrežljivi. Po optimistični interpretaciji zgodovinske vloge kapitalizma naj bi kapital zavzemal nova in nova družbena področja, jih osvobajal fevdalnih spon in vsepovsod vpeljeval racionalno organizacijo, ki naj bi temeljila na tržni koordinaciji. Dejstva govorijo drugače: kapital z državnim nasiljem in ne iz svoje notranje sile razkraja v preteklosti že socializirana področja (šolstvo, zdravstvo, kulturo, javne storitve nasploh) in jih podreja asocialni pridobitniški gonji.

Kapitalizem drži pokonci samo še državni terorizem. Leta 1848 sta Engels in Marx menila, da je "moderna državna oblast le upravni odbor buržoaznega razreda". Danes je le še njegov Bin Laden.