Reforme za neoliberalno gospostvo

Vesna Leskošek se je spomnila prave besede za reforme, ki jih vsiljuje sedanja vlada: te reforme so šolske. Uveljavljajo vnaprej narejene in priučene obrazce. Stroka je imela kar nekaj težav z njimi: ne zato, ker bi jih bilo težko zavrniti - temveč zato ker jih je prelahko spodbiti. Z dogmatizmom je težko razpravljati, saj razpravo konča že kar pri dogmah - potem vam pa očita, da ste doktrinarni in okosteneli. Svojo lastno teoretsko šibkost spremeni v ideološki argument. Reformatorji so obilo izkoristili okoliščino, da ima v neoliberalnem okviru ekonomija status šamanistične prakse. Ker se ekonomija zadnje čase bolj malo ukvarja s kritiko politične ekonomije, so reformatorji stroko ujeli v njeni slepi pegi. Preostalo javnost pa tudi: začenši s tem, da so jo prepričali, kako naj bi šlo za "ekonomske" reforme. Ne pa, denimo, za družbeno (kontra)revolucijo, kakor dokazujeta Tonči Kuzmanić in Zoran Kanduč.

Damijan je zgubil strokovni disput - Janša pa zmaguje v ideološkem spopadu. Splošna vzroka za ta paradoks sta strukturna in izhajata iz dolgoročnih procesov. Javna debata je zdaj že popolnoma odrezana od teoretske produkcije - hkrati pa jo monopolno obvladujejo politične stranke, z občasnimi katoliškimi ali kultur-fašističnimi dodatki. Brž ko se je reformatorjem posrečilo, da so razpravo o reformah zaprli v ideološko obzorje, niso imeli več nasprotnika: katoliška cerkev je reforme podprla, kulturniška birokracija se je potuhnila, računajoč na kupčije pod mizo - parlamentarna opozicija pa je ostala brez besedila. Kakšne druge javne ideologije v Sloveniji zdaj ni več. Za to so poskrbele prejšnje vlade. Tudi v tem so tlakovale Janši pohod na oblast. Kakor v miru tako v vojni.

Ropova vlada nas je z vilensko izjavo in vstopom v NATO naredila za kolaborante - Janša nas je samo še poslal na bojišče. Vlade LDS in njenih trabantov so s svojo kulturno in znanstveno politiko, z manipuliranjem in cenzuriranjem javnosti dosegle, da intelekt v javnosti nič ne šteje: Janša zdaj kapitalizira Drnovškove in Ropove dosežke.

Kakor sta opozorila Tonči Kuzmanić in Zoran Kanduč, reforme sodijo k širši neoliberalni revoluciji, ki jo je sedanja vlada zgolj radikalizirala. Tudi glavni namen sedanjih reform so lansirale že prejšnje vlade: da bi povečali "konkurenčnost slovenskega gospodarstva". Kaj je "konkurenčnost"? V učbeniku evropske sindikalne konfederacije piše takole: "Neoliberalni ideologi so uspešno potisnili koncept produktivnosti v ozadje in ga nadomestili s konkurenčnostjo. Cilj zdaj ni več, da bi povečali produktivnost dela, temveč da bi blago proizvajali ceneje. Za to pa ni treba dragih investicij ali izobraženih delavcev - zadosti je, da na vse možne načine zmanjšujejo mezde."

"Konkurenca" je ideološki pojem: je način, kako se družbeni procesi prikazujejo tistim, ki so vanje vpleteni. Kako pa se družbeni procesi prikazujejo, če se prikazujejo na način konkurence, je povedal že Karl Marx: prikazujejo se kot "zunanji prisilni zakoni". Reformatorji opletajo z ekonomsko nujnostjo, vladni politiki strašijo s fatalizmom. Oboje je sicer lahko uspešen retorični trik - a ekonomska nujnost in reformatorski fatalizem sta najprej in predvsem ideološki simptom. Simptom katere ideologije? "Konkurenca" je način, kako se družbeni procesi kažejo s stališča posameznih kapitalov. Ne s stališča kapitala kot celote, tudi ne s stališča kapitalističnega razreda, kaj šele s stališča "družbe" - temveč s stališča zastopnikov posameznih kapitalov, iz žabje perspektive. Ta naivna podjetniška ideologija prežema tako vladine besede kakor njena dejanja. V svoja svetovalna telesa kadrira razne male in srednje podjetnike, v javne debate rekrutira razne managerje. Ti potem cedijo svojo spontano ideologijo in z njo domnevno "potrjujejo" vladno politiko. V resnici pa zgolj žebrajo njene ideološke predpostavke: to "potrjevanje" je obredno, ne argumentativno.

Reformatorsko govorjenje o konkurenci ima nemara magijsko vrednost in povzroča ideološke učinke, a je brez spoznavne vrednosti: "Z vidika konkurence se vse kaže ... narobe in na glavo postavljeno".

Na primer - takole na glavo postavljeno: "Čeprav izvira profit samo iz presežnega dela ... se vendar posameznemu kapitalistu ... zdi, ko da je živo delo najdražji element v njegovih produkcijskih stroških, element, ki ga je treba najbolj zmanjšati na minimum."

Tako pravijo tudi reformatorji: zmanjšati naj bi bilo treba "stroške dela". Stroške dela je mogoče zmanjšati na nekaj glavnih načinov: z dvigom produktivnosti dela - lahko pa tudi s podaljšanjem delovnega časa ob enakih mezdah, z intenzifikacijo delovnega procesa ali z zmanjšanjem izdatkov za mezde. Vlada se je odločila za te druge načine, ki gredo na račun delavk in delavcev. In to radikalno: "stroškov dela" ne misli zmanjšati zgolj z znižanjem mezd, podaljševanjem delovnega časa, prekarnostjo ipd. - temveč hoče potisniti navzdol samo vrednost delovne sile. S tem da hkrati odpravlja socialno državo in povečuje družbene neenakosti pač na novo določa vrednost delovne sile. "Določanje vrednosti delovne sile vsebuje ... v nasprotju z drugimi blagi zgodovinski in moralni element." Odvisno je od "kulturne stopnje dežele": vlada napada zgodovinsko doseženo kulturno stopnjo, njene reforme so kar preprosto - razredni boj. Obseg tako imenovanih "nujnih" življenjskih potreb in način, kako jih neka družba zadovoljuje, sta produkt zgodovine - se pravi: zgodovinskih bojev. Vlada zmanjšuje obseg priznanih "življenjskih potreb", to je, kakovost življenja. Hkrati pa drastično spreminja način zadovoljevanja teh potreb: privatizira šolstvo, zdravstvo, pokojninsko varstvo - in tako v več razsežnostih hkrati vpeljuje družbo, ki bo razklana na dvoje. Na bogate in revne, na vladajoče in obvladane, na tiste, ki bodo izkoriščali, in te, ki bomo delali. Na tiste, ki bodo zatirali - in te, ki se bomo upirali.

Več kritikov je že opozorilo, da je to nekdanji model Južne Amerike. Torej periferni model. Model, ki ga Južna Amerika po desetletjih trpljenja, revščine, diktatur pravkar zavrača. A tudi model, ki ga je neoliberalna kontrarevolucija vsilila večjemu delu nekdanjega vzhodnega bloka. V sovjetskem imperiju nikoli nismo bili: bomo zdaj dopustili, da bomo plen v pohodu neoliberalnega imperija?

(Povzel sem nekatere razprave na forumu Mirovnega inštituta 30. januarja. Drugi navedki so iz Marxovega Kapitala.)