kolumna / Rastko Močnik: Kapitalizem na bajonetih

Prejšnje vlade so trdile, da so samodejni mehanizmi kapitalistične ekonomije najboljši način uravnavanja družbenih razmerij - sedanji oblastniki pa zatrjujejo, da so edini način. Za prejšnje je bila država starosvetna ostalina, ki dela več zgage kakor dobrega. Bolj ko so jo iz javne nebodijetreba spreminjali v zasebno okoriščevalnico, večjo uslugo so nam delali: medtem ko je stari dinozaver opravljal zasebne usluge, vsaj ni imel časa delati javno škodo. Sedanja oblast sicer spoštuje klasiko, po kateri je država podnevi nočni čuvaj, ponoči pa družinski hlapec - a zakaj hkrati in na videz shizofreno spreminja državo v predmet čaščenja? Če je bila država odveč že tistim, ki so menili, da je kapitalistična samodejnost boljša kakor državno uravnavanje - potem bi morali ti, za katere je blagodejna samodejnost kapitalizma edini način družbenosti, pravzaprav pognati državo na smetišče zgodovine. Se pravi, dokončno bi jo morali spremeniti v dvornega dobavitelja. Zakaj potem etatistični cirkus?

Neoliberalci mislijo v šablonah liberalnega 19. stoletja. Takrat so uravnavanje gospodarskih tokov res prepuščali samodejni logiki kapitalizma. A v nasprotju s sedanjimi ideologi so takrat dobro vedeli, da k logiki kapitalizma sodijo tudi občasne ponavljajoče se krize. Samodejna logika kapitalizma se giblje od vzponov k padcem in od krize h krizi. Kriz takrat še niso znali uravnavati - zato so še tembolj trdno verjeli, da samodejna logika kapitalizma lahko sama od sebe premaga tudi krize. Dolgo časa se je tako tudi zares dogajalo: rešitev za krizo je bila kriza sama. Kriza je potisnila navzdol delavske mezde, s tem omogočila novo akumulacijo kapitala, nova akumulacija je prej ali slej omogočila nov zagon - in kriza je bila premagana. Seveda pa je bilo treba zagotoviti, da je delavstvo pristalo na znižanje mezd. In tu je v liberalnem modelu prišla do svoje vloge tudi država: država je z zunaj-ekonomskim nasiljem zagotovila, da so delovni razredi s svojim trpljenjem omogočili samodejno delovanje ekonomske logike, ki je najboljši način uravnavanja družbenih razmerij.

Ob koncu dvajsetih let dvajsetega stoletja je izbruhnila kriza, iz katere se ni bilo več mogoče rešiti zgolj s samodejnimi mehanizmi in državnim nasiljem. Kapitalistična država je takrat neposredno posegla v gospodarske procese - hkrati pa je namesto razrednega nasilja uveljavila razredni kompromis. Zgodnji znanilec razrednega kompromisa pod državo kapitala je bil v periferni Italiji Benito Mussolini. V središču kapitalizma je v tridesetih letih Franklin Roosevelt uveljavil drugačen model državnega urejanja in razrednega kompromisa - model, ki je po vojni pripeljal do velike blaginje v središču svetovnega sistema. Koliko je k uspehu tega modela pomagala svetovna vojna, je seveda odprto vprašanje. Lev Trocki, eden izmed nosilcev tretjega načina za reševanje krize kapitalizma, je sicer že dolgo pred vojno opozarjal, da je kapitalizem svoje krize vselej reševal z zunaj-ekonomskimi sredstvi: s kolonialnimi osvajanji, vojnami, revolucijami. Ironično je Trockijeva lastna revolucija pripeljala "samo" do kapitalistične države blaginje na periferiji - spoštovanja vreden dosežek, ki pa ni zmogel brez avtoritarne države, kakor periferni kapitalizem nasploh ne zmore brez protidemokratične ureditve.

Teza Trockega se zdi danes spet premisleka vredna. Saj niti vzpon socialdemokratske države blaginje ni bil mogoč brez vojnega nadomestka blokovske konfrontacije - na katero se je na drugi strani opirala komunistična država blaginje. S krizo militarizem spet postane uradna ideologija: Reagan se je bojeval proti "cesarstvu zla" in je začel z "vojno zvezd". S krizo in militarizmom pride tudi liberalizem; in liberalno nasilje - tokrat nujno v svetovnih razsežnostih.

Donesek sedanje vlade je, vsemu videzu navkljub, najprej intelektualne narave. Strgala je tančico prostovoljne ignorance svojih predhodnikov in jasno priznala: kapitalizem - to so krize. Iz spoznavnega dosežka je izpeljala praktično iznajdbo. Ko je predsednik vlade sprožil kampanjo za reforme, je dejal: "Res je, da zdaj ni krize. A bolje je, da se reform lotimo zdaj, ko gre še dobro, kakor pa takrat, ko bi bilo zares hudo." Če pa zdaj pogledamo, kakšne reforme so nam pripravili profesor Damjan in njegova razigrana ekipa, vidimo, da je bistvo, podlaga in obzorje reform znižanje mezd v neposredni obliki prejemkov in v posredni obliki socialnih garancij. Izrecen namen reform je tudi povečevanje razrednih razlik - z izrecno utemeljitvijo, da naj bi to pomagalo k akumulaciji kapitala. Vlada namerava torej z državnimi ukrepi doseči tisto, kar bi bili sicer samodejni učinki krize. Drugače povedano: samodejni prihod krize hoče preprečiti, tako da sama umetno sproži krizo. To pa je v dosedanji zgodovini človeštva še nepreskušena uporaba liberalnega prepričanja, da je rešitev za krizo kriza sama.

Vse drugo je klasična liberalna logika: blagodejni samodejni mehanizmi kapitalistične ekonomije zahtevajo vdano in poslušno ljudstvo. Kako ljudstvo prisiliti v vdanost, poslušnost in otopelost, pa je posel države: z ideološkimi aparati, cerkvijo in televizijo, po potrebi pa tudi s pendrekom, kundakom in, ker smo razviti, nemara s šokerjem. V civilizirani družbi, ki ji pripadamo, odkar smo v Natu, se ne udari takoj: najprej se pendrek in kundak pokaže. Na primer, na paradi.

(V pojasnilo mlajšim rodovom: "kundak" je turcizem grškega izvira in pomeni "puškino kopito". Bolj znani "pendrek" je iz dunajskega narečja, kjer je najprej pomenil "liziko v obliki paličice". Besedi pričata o kulturnem poslanstvu imperijev.)