Aroganca vlade nasproti sodstvu

O sodstvu v tej kolumni, če se prav spomnim, še nisem dostikrat pisal. Tudi ta mesec se je v obravnavo ponujala cela vrsta drugih vročih tem - od individualnih izpadov tipa Drobnič ali Jelinčič do "sistemskih" čudaštev, kot sta bila izvolitev očitno nekompetentne osebe za generalnega direktorja RTVS, ali pa vladno-medijska farsa in obojestransko sprenevedanje okrog instituta popravka v medijskem zakonu - toda ko sem zdajle, v četrtek zvečer, po TV zaslišal prefinjene in prefrigane Janševe cinizme na račun sodstva in ustavnega sodišča še posebej, je bilo dilem konec: prav o tem bo treba pisati!

Bil je to večer, ko smo zvedeli, da je ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje predpisov o znižanju sodniških in drugih funkcionarskih plač. Ker obrazložitve te težke in delikatne odločitve ta trenutek seveda še ne poznam, lahko samo takole čisto "na pamet" ugibam in obžalujem, ali res ni bilo mogoče zadržati samo znižanja sodniških plač, znižanje vseh drugih, vključno s plačami ustavnih sodnikov samih (da se ne bi Janša prav ob to cinično in demagoško obregnil), pa pustiti pri miru? Kajti kakšna "težko popravljiva škoda" naj bi nastala, če bi nekaj mesecev (dokler ne bi bilo dokončno razsojeno) razni funkcionarji dobivali malo nižje plače, si je res težko predstavljati. Tudi pri sodnikih, seveda, če bi šlo tudi tam samo za nekajodstotno zmanjšanje njihovih plač - toda prav tam gre pa za mnogo več. Ne za več odstotkov - tam gre za nedopusten poseg izvršne in zakonodajne oblasti v "tretjo" oblast, ki prvi dve kontrolira, in to je tisto, kar bi bilo treba v kali zatreti, tu bi bile posledice res težko popravljive.

Ta "tretja", tj. sodna oblast seveda tudi sama še zdaleč ni brezmadežna, ne drugod po svetu in še posebej ne pri nas - tudi njo seveda sestavljajo ljudje s svojimi človeškimi slabostmi, ne angelčki. Ampak prav zato je tako skrajno nevarno in neodgovorno te ljudi začeti spodbujati, naj jim število mesečno rešenih spisov postane pomembnejše od kvalitete sojenja. Za nekaj tisočakov bo najbrž sicer malokdo spremenil svojo dotedanjo ustaljeno življenjsko in delovno naravnanost in filozofijo - sam bi prej rekel, da bo ogromna večina sodnikov vedno naredila toliko, kolikor pač strokovno in po svoji osebni delovni morali zmorejo, pa naj bodo plačani dobro ali slabo, pavšalno ali "po učinku". Če bi nekdo zaradi "stimulativnega" plačevanja dodatnih rešenih spisov nenadoma postal bistveno, opazno bolj "produktiven" kot poprej, bi mi prej postal sumljiv, da je poprej neodgovorno lenaril, kot pa da bi ga začel zaradi tega ceniti in občutno dodatno nagrajevati.

Če zaradi teh mojih besed kdo misli, da sem naiven idealist, se hudo moti. Tudi iz lastne izkušnje dobro vem, da so pridni in leni sodniki, dobri in slabi - največ pa je seveda, po Gaussovi krivulji, tistih vmes, povprečnih. In da neka resna, stroga kontrola tako kvalitete kot kvantitete sodnikovega dela, pa tudi njegovih moralnih kvalitet mora obstajati. Toda ne zato, da bi potem eden od dveh po rangu primerljivih kolegov dobil 20 ali 50% večjo plačo kot drugi. Tak sistem "plačevanja po učinku" lahko v sodstvu vodi samo v katastrofo. To so v vseh "resnih" ali "starih" državah že zdavnaj spoznali in se takih igric s sodniki ne gredo. Je prenevarno. Le pri nas razni demagogi z veseljem zagrabijo tudi tako do kraja obrabljene kardeljanske floskule o tem, da je vsako delo možno meriti - in podobne ljudstvu všečne modrosti.

Resna, stroga in pravična kontrola kvalitete in kvantitete sodnikovega dela ni možna mesečno ali četrtletno pri določanju njegove plače, tudi letno ne - možna je le v okviru periodičnega strogega pregleda vsakih nekaj let, kaj in kako je v tem času sodnik delal in naredil. Šele v takem daljšem obdobju se kakšni daljši in težji procesi, ki so sodnika slučajno doleteli, morda uravnovesijo z večjim številom manjših in lažjih zadev - če se pri kom ne, pa strokovna ocenjevalna telesa, ki sodnike (doslej npr. na šest let) ocenjujejo, tudi to lahko ustrezno ovrednotijo. Pa ne z dodeljevanjem ali odvzemanjem procentov na plačo in od nje, ampak drugače: s kompleksno oceno sodniškega dela v teh šestih letih, na podlagi katere potem najboljši napredujejo v višji sodniški rang, povprečni so potrjeni kot dobri, slabe pa doletijo ustrezne sankcije, vključno z odvzemom sodniškega mandata za najslabše (ta mandat torej v tem smislu sploh ni trajen, kot javnosti že dolgo lažejo razni demagogi). Mimogrede: tudi sedaj sprejeto zmanjšanje te ocenjevalne dobe na zgolj tri leta se mi zdi nepremišljen, nerealen in demagoški ukrep. Iz dveh temeljnih razlogov: za ocenjevane sodnike je to obdobje prekratko, da bi v njem lahko v miru (in neovirano s kratkoročnimi cilji) razvili in pokazali svoje prave sposobnosti, za njihove ocenjevalce (tj. personalne svete višjih sodišč) pa sploh prekratko, da bi znotraj njega njihovo ocenjevalno delo lahko bilo kvalitetno in odgovorno opravljeno. Demagoška, laikom všečna politična poteza, ki pa bo, se bojim, vodila samo v "inflacijsko" razvrednotenje resnih ocenjevalnih postopkov v površno rutino.

Za okrepitev zaupanja javnosti v to, da so sodniki pod resno in strogo kontrolo njihovega dela, bi bilo treba narediti nekaj čisto drugega - treba bi bilo bistveno spremeniti organ, ki je na vrhu te ocenjevalne piramide za sodnike, to je sodni svet. Najprej bi bilo treba spremeniti določbo v ustavi, ki je v bistvu (širše gledano) protiustavna, namreč določbo o tem, da imajo v sodnem svetu sodniki večino (6:5). In to spremeniti korenito - tako da bi sodni svet (ob ohranitvi najvišje strokovne kvalificiranosti) vendarle predstavljal družbo kot celoto in vse tri veje oblasti, ne pa pretežno cehovsko predstavništvo sodniškega stanu. Kot so zlasti Nemci (pa Francozi, Italijani itd. tudi) že zdavnaj ugotovili, je samoreprodukcija zaprtega sodniškega ceha za moderno demokratično družbo nesprejemljiva - in ustrezen demokratičen, a hkrati visoko strokoven vpliv na imenovanja, napredovanja in kaznovanja sodnikov ima lahko samo ustrezno sestavljen sodni svet.

Toda za naše politike je problematika sodstva španska vas. Že prejšnji ("socialno-liberalni") so se, z redkimi izjemami, na to spoznali kot zajec na boben, vendar so do sodstva imeli vsaj nekakšen rešpekt - aroganca sedanjih oblastnikov pa je tudi nasproti sodstvu brezmejna. Pri Virantu se je njegova začetna strokovnost že tako spolitizirala, da ga sedaj ni več sram zagovarjati tako očitne strokovne nesmisle kot je plačevanje sodnikov "po učinku" - Šturm pa tudi o tem (in še o čem) politično ubogljivo molči, čeprav mora vedeti, za kakšne absurde gre, hkrati pa celo sam vleče za resnega pravnika škandalozne poteze, kot je tista zadnja, ko je zahteval "sodnoupravni" strokovni nadzor nad neko konkretno odločitvijo sodnika v konkretni zadevi Plut (in dobil od sodstva zasluženo klofuto nazaj). Vrhunec pa je bila nocoj cinična Janševa grožnja ustavnemu sodišču, da bodo oni krivi, če se bodo sodni zaostanki še povečevali: on, Virant in Šturm so te zaostanke res podedovali od prej - ampak zadnja leta so se vsaj počasi zmanjševali. Kaj bodo povzročili oni s svojimi neumnostmi in cinizmi, bomo pa najbrž kmalu videli.