Zločini in kazen

"Za te zločine več ni primerne kazni; obesiti Goeringa je sicer potrebno, a popolnoma neustrezno. To pomeni, da ta krivda, v nasprotju z vsako kriminalno krivdo, presega in razbija pravne rede. To je razlog, zakaj so nacisti v Nurnbergu tako zadovoljni. Oni to namreč vedo. Prav tako nečloveška kot ta krivda je nedolžnost žrtev... tako nedolžni ljudje sploh niso. S krivdo, ki je osntran zločina in z nedolžnostjo, ki je onstran dobrega in zla, pa na človeško-političnem področju sploh nimamo kaj početi. To je brezno, ki se je pred nami odprlo že leta 1933..., in v katerega smo končno padli. Kako se bomo iz njega izkopali, ne vem."? (Hannah Arendt v pismu Karlu Jaspersu leta 1946)

Milošević je - tako kot številni krivci za množične zločine v dvajsetem stoletju, od Hitlerja do Pol Pota - ušel razsodbi in tudi morebitni kazni. Tako so njegovo smrt interpretirali številni ljudje v regiji bivše Jugoslavije. Smrt sama se jim nikakor ni zdela kazen in dejali so, da bi moral biti primerno kaznovan in z zavestjo zločinov še živeti, celo nekaj desetletij ... Toda, ali je kakorkoli verjetno, da bi se mu kdaj zbudila (za)vest tako kot denimo Biljani Plavšić, edini v Haagu obsojeni ženski? Ali je res problem le primerna kazen in kakšna bi sploh bila "primerna" kazen za hudodelstva, za katera je bil obtožen?

Milošević sodi med paradigmatične storilce nove vrste množičnih zločinov, ki jim je holokavst na široko odprl vrata in ki se dogajajo z množično podporo in v pogojih ponavljajoče se kolektivne moralne inverzije, ki se reprezentira kot imidž "naše resnice in pravice". V takšnih pogojih je izjemno redko, malodane nemogoče, da bi storilci kolektivnih množičnih zločinov menili, da imajo na vesti kakšne krivice, kaj šele zločine - še posebej, ker njihovo početje običajno podpira ali z "voljo do ne vedeti" tolerira takorekoč celotno ljudstvo. Vesti pri njih pač ne moremo pričakovati, saj skupaj z Goeringom verjamejo, da bodo postali "bodisi veliki heroji ali pa zločinci", pač glede na to, ali bodo v svetu njihova načela zavladala ali ne. Milošević se je na sodišču branil kot heroj, ki da je poskušal ohraniti Jugoslavijo, branil srbski narod pred gotovim izničenjem in genocidom in ki se brani pred nepravičnim in korumpiranim zahodnim pravom. In ko so sodili njemu, so seveda sodili "celotnemu srbskemu narodu".

Ko je leta 1961 v Jeruzalemu potekal eden najbolj znanih podobnih procesov, tisti proti Adolfu Eichmannu, so se časopisi o njem razpisali kot o klavcu, pošasti, zveri in podobno. Tudi Eichmann se je branil "strukturno", češ da ni ubil nikogar, da je bil le kolešček v stroju in da bi na njegovem mestu "lahko bil tudi katerikoli drugi Nemec". Že takrat je postalo jasno, da za novo vrsto zločinov, ki jih je povzročil, ne obstaja primerna kazen, saj na eni strani izhajajo iz poskusa, napraviti človeška bitja za odvečna in niso le napad na eno skupino, ki je zaradi večtisočletnega sovraštva postala logični grešni kozel in žrtev genocida. Na drugi strani pa obtoženec ni čutil nobene odgovornosti. Eichmann je predstavljal popolnoma nov tip hudodelca, hostis generis humani, čeprav ni izgledal prav nič pošastno. Hannah Arendt se je v svojem poročilu o sojenju, ki je imelo slavni in pogosto napačno razumjeni podnaslov "o banalnosti zla", zapičila prav v to "normalnost" obtoženca in spodbijala tolažilno vero, da je Eichmann nenormalna pošast. Pokazala je, da je prav zato, ker se za njegovimi dejanji ne skriva noben peklenski motiv, s stališča pravnih institucij nekaj strašljivega. Zločine brez primere namreč lahko storijo "čisto navadni ljudje", in njihov ključen pogoj je prav to, da - skupaj s kolektivom, ki mu pripadajo - nehajo misliti in da si takorekoč blokirajo sposobnost razsojanja o svojem početju. Trdila je, da je Eichmannovo nemišljenje rezultat banalnosti - površinskosti - in javno priznala, da jo je branje zapisnikov njegovega zaslišanja, v katerih se je izražal popolnoma klišejsko, brez kančka domišljije, večkrat spravilo v smeh. Še tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe 1962 je Eichmann zmogel izreči le izbrano besede, ki so izzvenele kot klišejski slavnostni govor na lastnem pogrebu.

Poudarjanje nove vrste zločina in predvsem banalnosti novega zločinca je moralo zveneti problematično, saj je z odvzemom demonskosti jemalo veter iz jader tako tistim, ki so perpetuirali žrtve kot tudi podpornikom demonskega ali herojskega lika (teh zadnjih je bilo v Eichmannovem primeru bolj malo). Vendar nikakor ni zmanjševalo storilčeve odgovornosti in krivde ali celo trpljenja žrtev, saj je šlo za vztrajanje, da je storilec kriv glede na posledice dejanj, ne pa glede na takšne ali drugačne globoke motive. To je omogočilo "prizemljitev" in priznanje ključnega problema, s katerim se dandanes, po petdesetih letih, ponovno soočajo tako mednarodne institucije kot tudi mednarodna in nacionalna sodišča za kolektivne zločine kot so genocid in zločini proti človeštvu. Tudi naš politični in pravni jezik in kategorije namreč še vedno ne nudijo ustreznih okvirov za rekonstrukcijo, dojemanje in kaznovanje teh dejanj, ki so kot zločini proti človeštvu pravzaprav zločini proti pluralnosti in različnosti. Hkrati za njih, ker niso le transgresija obstoječega prava, ne more biti primerne kazni, čeprav je sodba nujna.

Mednarodno kazensko sodišče za zločine v nekdanji Jugoslaviji je najbrž prav zato lahko le v majhnem delu zadostilo potrebi po pravičnosti, čeprav je že začelo spreminjati razumevanje množičnih zločinov. Še težje pa to sodišče spodbuja proces sprave/sprijaznjenja žrtev s preteklostjo in proces nastajanja (za)vesti ali celo sprejemanja odgovornosti na strani kolektivov, ki jim pripadajo storilci (ki se, mimogrede, tudi razumejo kot žrtve, saj jim je to predstavljalo legitimizacijo za njihova dejanja). Ta proces se je lahko začel le deloma in bo dolgotrajen, najbrž nikdar dokončan, saj se bo štel v generacijah. In v prvem koraku ne gre za "spravo" med konkretnimi ljudmi, temveč pri žrtvah najprej za vprašanje sprejetja lastne travmatične preteklosti in dejstva, da so ljudje kot nedolžne žrtve zločinov popolnoma izgubili svojo subjektiviteto, ki jo morajo v tem procesu pridobiti nazaj - kar pa seveda pomeni, da tudi prenehajo biti žrtve. Kolikor se to ne zgodi (in to ni deklarativno dejanje), bo nevarnost ponovitve tovrstnih dogodkov seveda obstajala še naprej, saj se bodo žrtvene identitete reproducirale. Poleg vprašanja razkrivanja dejstvene resnice o tem, kaj se je pri teh zločinih zgodilo, je kazenska pravičnost pomembna tudi zato, ker vzporedno načenja vprašanja kolektivne politične in individualne odgovornosti, ki nikakor ni zgolj Miloševićeva, čeprav gre za najbolj odgovornega. Miloševićeva smrt nas tako postavlja pred problem. Mandat sodišča se bliža koncu, prepotrebne obsodbe najpomembnejšega obtoženca pa ne bo, saj je pred koncem procesa umrl. Lahko da bo to otežilo procese sprejemanja preteklosti, saj omogoča vsakovrstne mitizacije. Proces je trajal dolgo, a je bil hkrati vendarle premalo prisoten v javnosti, da bi zares odprl nekatere ključne dileme, ali pa je bil prisoten na način, ki tega ne omogoča. V Srbiji podporniki Miloševića uspešno heroizirali (oziroma se skupaj z njim še sami "organizirali" v krivdo ter nadaljevali z zgodbo o žrtvah, ki so se z vojno pravično branile). Drugod so ga - sicer kot zločinca, a vendarle uspešno - demonizirali. Zdi se, da se je ta dvojni obraz heroja in demonskega storilca ob njegovi smrti le še pomnogoteril, saj so ga kot zločinca demonizirali ne le mediji, ki so tudi v tem primeru poročali o klavcu in pošasti, ampak tudi politiki, ki so z njim komunicirali in ga poznali, kot denimo Holbrooke. Zaradi tega se zdi, da je nujno potrebna "prizemljitev", dedemonizacija in banalizacija Miloševića, kar pa bo po njegovi smrti izjemno težko.