Vonj po moških

“Bo Slovenija govorila z enim glasom?”
Dimitrij Rupel, zunanji minister

“Daj glas!“
Kinološki frazeološki slovar

Sreda je in zunaj je kislo in mokro. Ampak nič ne pomaga. Drnovšek sonca do nedelje ne da. V sporočilu članom Gibanja piše, da bi na prvem srečanju na Turjaku, na "Dan Sonca", opravili tudi brez njega, namreč sonca, bo pa z njim še lepše in ga - ne glede na to, kaj bodo rekli vremenarji - vabi, da se udeleži zbora. Če sonca ne bo, bo namesto njega sijal Drnovšek.

Neka zgodbica pripoveduje o miški, ki je imela tako lepega sina, da ga je hotela poročiti z najmočnejšim na svetu. In je vprašala najprej sonce. In se je pokazalo, da je oblak močnejši od sonca, ker ga zakrije. In veter je močnejši od oblaka, ker ga prežene. In hrib je močnejši od vetra, ker ga zaustavi. In miš je močnejša od hriba, ker ga navrta. In potem bi bilo lepo, ko bi Drnovšek poleg sonca povabil vsaj še kakšno miš. Tako bi se res videlo, kdo je najmočnejši.

In ker smo že pri teh prijaznih glodalcih - nikoli nisem dobro razumel problema z brezjansko Marijo in podgano. Razumel sem sicer, da gre za ljubezen do podobe Matere božje, ne vem pa, od kod tisto nerazumno sovraštvo do podgane. In ali bi bilo kako drugače, če bi nekdo uporabil montažo, kjer bi imela Marija v naročju harmoniko? To je bil pred leti emblem svetovno znanega adelaidskega festivala in ni bilo nobenega zgražanja. Pri nas je ne bi tako poceni odnesli, čeprav bi prav ta montaža združevala vrednote , ki jih Slovenci plebiscitarno podpirajo - brezjansko Marijo in Atomik Harmonik.

Uvod v mundial. Pahor pravi, da v SD niso gledali ne levo ne desno, ampak so se vprašali, kaj potrebuje Slovenija. (”Nisem gledal ne levo, ne desno, ampak zmeraj za prospeh naroda!” I. C., Za narodov blagor) In so ugotovili, da ne potrebujejo levice. Potrebujejo pa politiko, ki jo je v skladu z bližnjim mundialom brcnil na teren Pahor: “Na igralna polja se podaja nova reprezentanca. Ostalo bo še nekaj standardnih igralcev, ki poznajo igro in so lahko odločilni v psihološko zahtevnejših finalnih bojih, toda vezni igralci bodo pripadniki mlajše generacije.” Da, to so moštva in zato ni čudno, da imajo tudi v SD ženstvo predvsem zato, da nergajo v parlamentu in se bodejo z možatimi kolegi poslanci (kaj bi brez vas, kariatide štiri, Potrata, Širca, Žgajner Tavš, Zalokar Oražem!), fantje pa se zbirajo v slačilnicah s tistim prikupljivim vonjem po moškem potu in razpravljajo o strategijah in kdo bo centerfor in ali bodo igrali na bunker ali v napadu in kako bi ubežali iz večnega ofsajda.

Rad imam vonj po moških! Vodica po britju. Ki loči može od fantkov. Ko je princ Windsorski, ki je dve leti pri slavnem trenerju Ropotcu študiral fuzbal, prišel na prestol Anglije, je imel pred parlamentom nastopni govor, ki ga lahko v svojem slogu povzame tudi princ prestolonaslednik Borut: “Pridno bomo gojili kombinacijo notranjih trojk, smatrajoč pri tem finance za najboljšega srednjega napadalca, trgovino in industrijo pa za najlepši zvezi. Neprestano bomo skrbeli za to, da bodo vsi sloji prebivalstva igrali povezano. Dajali bomo kratki nizki igri prednost pred vratolomnim sistemom brcaj-napadaj in skrbeli bomo, da igra z glavo ne bo zanemarjena.”

Bo nekaj na tem. Spomnimo se, ko je SD razglasila Partnerstvo (retrogarda SZDL, Neue Slowenische Politische Kunst), je zraven Pahorja stala nezanemarjena glava Igorja Lukšiča. Nedavno je bil še oponent, zdaj pa je stal tam s pozornostjo Stražarja iz Smoletove Antigone, ki se nervozno sprašuje: ”Kje je Vladar? Jaz sem njegov, takoj me mora videti, takoj imeti!” Odločitve, ki delajo iz fantkov može, pa še kolonjske vode ni treba.

Tudi Janša in njegovi so prekrižali podplate in odigrali dobrodelno nogometno tekmo z notranjskimi gospodarstveniki. Sproščeno. Manjkala je ministrica Lukačičeva, ki bi lahko na robu igrišča v krilcu turbo angelov kot čirliderka spodbujala svoje moštvo. Tako pa jim je najbrž lahko samo oprala drese. Prikupljivost take sorte, skupaj brcamo žogo, skupaj bomo delali za dobro države, dela iz slačilnic politični budoar. Kje je tista prava moška scena? Ženske so tiste, ki izmenjujejo pomembne novice v budoarjih, pravi moški se o teh stvareh zmenijo pri pisoarjih.

Ženske so komaj kaj naprej od bojev, ki so jih bile sufražetke pred sto leti. Takrat je šlo za volilno pravico, zdaj se prek poniževalnih pogovorov o “ženskih kvotah” borijo za pravico do izvolitve. Medtem pa prihodnjim kandidatom za izvolitev brišejo ritke.

Reforme so postale prijazna domača žival. Včasih jih kdo poboža po glavi, ko gre mimo, včasih jih kakšen nestrpnež dregne, ker mu ležijo na poti, iz čiste hudobije pa vržejo še kakšen kamen. Drugače pa nikogar ne motijo preveč, potrpežljivi klapoušni predpražnik. Irskemu gospodarskemu čudežu se je pred leti reklo keltski tiger, in ko se je kar naprej govorilo o tigru gor in tigru dol, čeprav tistega prvega zagona že dolgo ni bilo več, je položaj najlepše opisal neki bralec, ko je komentiral takole: ”Tiger is gone, but circus is still in town.”

Tako kot poskuša oblast študentske proteste odpraviti kot cirkus. Objektivno pa ščuva nešolane na šolane, nevednost na znanje, lumpenproletariat na inteligenco. Edino Zver je pokazal nekaj človečnosti, ko ga je zaskrbelo, kako je z varnostjo njegovih dijakov, da se ne bi zgodila kakšna Lipa. Čudno, da ni bilo ministra nič strah, da bi se zgodila Lipa, ko je 20.000 tisoč dijakov plesalo po sredi ceste v čast temnega težkega irskega piva. Lipa, ponovno oživljeni slovenski simbol. Poljšak je dal v Ajdovščini porušiti rimski zid, da se ne bi zgodila Lipa. Izkoriščati tragični primer za vsako figo, je tolikanj podlo kot razvpiti članek na to temo v Direktu. To je underground. Namreč podpoden.

Vitezi operacijskega omizja. Osuplost, to je edina prava beseda. Država je pogrnila na celi črti. V prahu leži pred dobrodelnim angelom, ki se je spustil z neba, šel najprej k frizerju, potem pa na televizijo in oznanil, da bo Medico etc. podaril tiste mize. Ker je zdravje najbolj temeljna dobrina, ki jo lahko človeku zagotavlja država, in ker se je izkazalo, da tega ni sposobna, je bilo tako, kot da je nekdo zalučal tiste mize vladi v glavo. In če bi hotel enako gesto narediti Mollier, bi spet ta kratko potegnil. Medico je bil darežljiv za 500 milijonov, Mollier pa bi bil samo za 300 milijonov. Torej je Medico etc. veliko boljši. In nekaj takega je že zdavnaj ugotovila državna komisija, tako da je na koncu vlada vendarle delala dobro.

Ena Slovenija, en glas, ena številka čevljev!

P. S. Drnovšek je dal nekaj predujma. Četrtek je in sije sonce.