Pod črno marelo

“Vojake v vojašnice, teritorialce v teritoriarij!”
Dr. Marko Trikotnik: O nekaterih razlikah med skobčevko in skobeljnikom

"Ne čujem dobro!"
Slovenski vojak v Afganistanu, ko je stopil iz valuka, ki je zapeljal na mino

Ljubim državna praznovanja, ker ljubim paradokse. Takrat jih obilo namečejo pod kolo zgodovine, da lažje potegnejo v breg tisti lojtrnik, na katerem se tlači zaslužna posadka in deli na robu kolovoza zbranim častilcem steklene bisere in barvaste papirčke, s katerih so narodne gospe pridno polizale čokolado. Večkratna enkratnost, to je temeljni paradoks. Vse, kar je bilo prvič po letu 45, je bilo prvič po letu 90.

In komaj je minil čas, ko smo se lahko prešerno nasmejali povojnim abotnostim, kot so "domovina je zadihala v svobodi kot še nikoli", že je šala postala resnica in nam povejo isto in bog ne daj, da bi se kdo zasmejal. Smeh, ki je takrat pomenil odrešitev od zapovedane neumnosti, je lahko danes veleizdaja. To, kar je bila tudi takrat, ko domovina še ni zadihala v svobodi kot še nikoli. In komu ni zaigralo jugonostalgično srce, ko je spet slišal nekaj o enotnosti, ki jo je treba čuvati kot očesno lečo oka svog! Kajti "ta enotnost je velik studenec naše notranje moči, iz katerega lahko pijemo vedno, ko je potrebna enotnost za doseganje ciljev prihodnosti", je kanilo z najvišjega vrha, trpežna trojanska kljusa nekdanje levice pa je pridno povedala, kakšni so ti cilji prihodnosti - Slovenijo je možno v naslednjih petnajstih letih pripeljati v vrh sveta po razvitosti. Kaj, kako in s čim? Nič posebnega, samo bolj se bo treba potruditi, in kar je najvažnejše, Pahor, ki je to prihodnost napovedal, je o tem prepričan. Slovenci in Slovenke, potrudite se, ne mi razočarat Pahorja ("trenutno še vezan, razočaran, nekadilec in nealkoholik itd."), kajti razočarani Pahor ne bo niti pol tako lepo zgledal kot prepričani Pahor in kaj mu potem še ostane! Samo naprej tovariši/gospodje (neustrezno prečrtaj), naprej do končne zmage! Ko bi nam dali vsaj opija!

Z eno nogo smo že v Ameriki, Amerika pa z obema nogama pri nas. Kje so tisti časi, ko smo dobivali od onkraj pakete s pomočjo in je na njih pisalo, da jih ne smemo prodajati ali kakorkoli z njimi trgovati, kajti potem bi šla logika te pomoči k vragu - poskrbeti za presežke, ki so nastali, ko je bilo vojne konec, biznis s preskrbo pa je še vedno deloval. Zadnjič vidim znani prizor - aktivisti polnijo kartone s hrano za dobrodelne namene in ne pozabijo povedati, da je prodaja strogo prepovedana. Evo, Amerika je prišla k nam. Zdaj smo sposobni sami producirati svoje reveže in sami napolniti kartone. Takrat so bila notri "trumanova jajca", po kom se bodo imenovala domača, bo povedala zgodovina. V nekem novem času, ko bo domovina ponovno zadihala v svobodi kot še nikoli. V času, ko bomo iz dobrodelnosti doktorirali, ne pa danes, ko se "dobrodelnosti v sodobni družbi šele učimo", kot nas je opozoril Saša Veronik, ki je organiziral prvovrstno kulinarično pogostitev za brezdomce, kjer so jim točili prvovrstnega vina, da bo potem En starček še bolj grenak. Biti revni, to že znamo in na tem področju v vsakem pogledu in vsak dan vse bolj napredujemo (se spominjaš Dolly Bell, kako so padali zajci na hrbet?), biti dobrodelni pa bomo še vadili.

(Za odpor, ki ga čutim do dobrodelnosti, imam pomemben razlog. Dobrodelni so lahko ljudje, ki imajo bodisi ekonomsko bodisi politično moč, da sistemsko spreminjajo stvari, zaradi katerih je dobrodelnost potrebna, in vendar tega ne storijo. In revni niso samo materialno revni, ampak tudi duhovno, saj jim je odvzeta ena temeljnih vrednot, ki jih priznava sodobna družba - ne morejo biti dobrodelni. To, da ne maram biti dobrodelen, ni zaradi škrtosti, jaz se dobrodelnosti sramujem. Vendar dobrotnike razumem. Lepo je biti dobrodelen, to človeka tako rekoč notranje bogati, nekako duhovno rasteš, se osebnostno razvijaš, še posebej takole v poznih večernih urah v izbrani družbi, ko ti brbončice boža primerno ohlajeno vino, kolena primerno ogreta ženska, ušesa pa glasba vrhunske glasbenice, ki mora na odru odslužiti klavir, ki so ga kupili dobrodelneži, in v tistem trenutku ni več umetnica, ampak animir dama.)

"Človek je naše največje bogastvo, še dobro, da je tako poceni!" je rekel naš najboljši aforist. Če sem se zadnjič vprašal, po čem je Kristus, se danes vprašujem, po čem je človek. Različno, bolni so dražji, zdravi cenejši. Na isti dan, ko sem bral prispevek dr. Igorja Kotnika o pomembnosti najboljšega orožja za naše fante, berem tudi tole: "Na srečanju nedonošenčkov so zbirali denar za Davida, fantka s kronično pljučno boleznijo, ki nujno potrebuje naprave. Prvi so priskočili na pomoč člani Liona in darovali polovico zneska, preostanek še zbirajo." Kotnik pravi, da opravljajo vojaki nevaren poklic in da je zanje dobro samo najboljše. Še enkrat - nevarno je, če ne moreš dihati, nevarno je, če voziš po slabih cestah, nevarno je, če je blizu azbest, nevarno je, če greš čez progo. Da ne govorimo o najnevarnejšem poklicu - poklicu gospodinje. Največ nesreč pri delu, in to tudi silno resnih, se zgodi v kuhinji. In po izkušnji z našim desetdnevnim oboroženim spopadom z JLA je nevarno biti tuji tovornjakar. Padlo jih je toliko kot teritorialcev.

Resnega razmisleka pa je vredna tale formulacija dr. Kotnika, ko nam pove, zakaj bodo naši vojaki v Kongu in Darfurju in drugod po svetu. “V mednarodne vojaške operacije jih je poslala naša vlada, da uveljavljajo in branijo nacionalne interese in interese skupnosti razvitih industrijskih držav.” Toliko, da bomo vedeli, za kakšne namene dajemo nekajkrat več, kot smo pripravljeni dati za blagor in varnost vsakega davkoplačevalca, kot se radi spomnijo, ko drugim očitajo razsipnost. Kakšne interese bodo branili nekje daleč, daleč v svetu?

Odgovor je prišel z brezvetrjem v Šentvidu, kjer so se v najhujši vročini kuhali združeni slovenski pevski zbori in se je zdelo, da so jih v četverokotniku zbrali okoli sebe častni gostje z Janšo na čelu. Kdor si je izmislil in postavil na sredo igrišča nekaj “štokerlov” in nad njimi razpel veliko črno marelo, je to storil najbrž z dobro mislijo, vendar s kratko pametjo. Bilo je - oprostite! -, kot da so se šli gnilo jajce. In ko so pred njimi zaplesali v narodnih nošah, bi lahko tam sedel tudi Tito ali Ceausescu ali Castro ali Kim Džong Il.

(V slavnostnem govoru je Janša natresel nekaj običajnega šodra - pesem ne pozna meja, odmevni doma in vodilni v svetu, bolj kot kadarkoli prej, znamenja časa na našem nebu itd. -, za zgodovino pa je pomembno, ker je javno rehabilitiral nekoč kontaminirano Lipo, ki je zelenela. Gre za znamenito izvedbo te pesmi (APZ) v času italijanske okupacije, ko se na posnetku sliši hlipanje iz občinstva, in zato je bila pesem prejšnjemu režimo neprijetna, ker so jo obravnavali kot solzavo reakcijo meščanskih strank na okupacijo - mi s puško, oni z objokovanjem usode. Janša je elegantno zavezal pentljo in rekel: ”Ko so peli Lipa zelenela je, so tekle solze in se je v srcih rojeval upor.” Kot bi rekel Kosovel - solze postanejo ekrazit!)

In kakšno zvezo ima dogodek v Šentvidu z našim pohodom nad Afriko, kjer bomo “uveljavljali in branili naše nacionalne interese”? Ko sem videl tisti prizor z gručico pod veliko črno marelo, mi je prišla pred oči ilustracija iz Petnajstletnega kapitana, kjer na sredi zamorske vasi sedi trgovec s sužnji in nad njim se tudi boči velika črna marela.

V nacionalnem interesu je, da čim prej popravimo negativna razmerja med aktivnim in pasivnim prebivalstvom. V Afriki bomo lovili sužnje.