Enotni do nezavesti

“Vsi enaki, vsi v nezavesti!”
Dr. Irma Zanoškar: Zorn sanja

“Bilo je lepo, nekateri so celo jokali.”
Janez Rihter, radijski šofer

Proslava v čast petnajstletnice države ni delila, ampak združevala. Zato, ker smo jo odigrali na nevtralnem terenu Švice. Sramota. V petnajstih letih svobode, v petnajstih letih neodvisnosti si nismo priborili toliko osvobojenega ozemlja, da nam ne bi bilo treba praznovati na tujem zemljišču. Zato bi se moralo pravzaprav peti: ”Slovenec sem - na delu v Švici!” In to, da nam niso hoteli zaračunati niti najemnine, štejem kot poslednjo žalitev. Kot bi beraču vrgli suho skorjico. Ko bi nam dali vsaj vodo, električni tok in sendviče!

In ni je pravice na tem svetu. Naj je pleh muzika še tako tolkla na veliki boben, naj so pevci zapeli iz petnih žil, naj so dekletca v smrtni nevarnosti stala visoko na rokah svojih očetov - vse je nadigral predsednik države, ko je padel v nezavest. In se je pokazalo, da ni nobena “veličastna prireditev in njen radostni sprejem, ki je nekje segel tudi do solz”, kot je opazil oče in mati proslave, tako močna kot senzacija, ki jo pomeni predsednikova nezavest. Senzacija, ki je ni hotel in za katero mu ni bilo treba niti s prstom migniti.

Če pa gremo še nekoliko globlje, je imela ta nezgoda neki širši družbeni pomen, da ne rečemo ideološke korenine. To, da ni bilo predvidenih tribun za visoke povabljence, ki bi nekoliko udobneje v tistih peklenskih razmerah spremljali proslavo, je spadalo v okvir splošne vzgoje o enotnosti, ki naj jo izpričuje prireditev. Tako, kot smo bili enaki v boju, tako smo enaki v proslavljanju - vsi stojimo, “kakor zidi grada”, kot se je nekoč pelo v neki himni. “Taka enotnost med državljani je bila izjemno lepo sprejeta in bo tako tudi ostalo!” je z občutkom za zgodovinske nespremenljivke zapisal Aleksander Zorn - Sanja.

Lepa reč! Enotnost, ki se kaže v tem, da imajo vsi pravico do nezavesti, je bolj žaltava. In če pogledamo rezultat - samo štirinajst jih ni naredilo izpita iz enotnosti, štirinajst špilferderberjev. V partizanskem slogu bi se reklo: Štrinajst jih je padlo, na čelu z vrhovnim komandantom oboroženih sil. Po Koseskem pa se reče: Štirinajst jih pade, kjer porine protokol slovenske domovine. Kdo je mar? Taka glava korenine je slovenski oratar! In če bi umrl samo eden od teh, bi lahko recitirali še Kajuha.

Bodimo še nekoliko dlakocepski. (Glej Razvezani jezik, geslo dlakocepec: volk dlako menja, cepec pa nikoli.) V zagovor tistih nesrečnih stolov, ki so bili in jih nihče ni želel uporabiti, da ne bi motil enotnosti, je bilo nekoliko grozeče postavljeno retorično vprašanje: ”Upam, da nam niste želeli predlagati, da bi morali ob obletnici naše velike enotnosti obiskovalce začeli ločevati med pomembne na sedežih in nepomembne na stojiščih.” Ta je res dobra, dokazovati enakost s tem, da smo vsi enakomerno neudobni. Takoj potem pa je konec enotnosti. Tako kot pri vseh zadevah splošnega pomena, ki se potem prevesijo v zasebne zmožnosti in potrebe. Eni se razidejo po okoliških gostilnah in predmestnih beznicah, drugi pa v VIP-prostore med jagode s šampanjcem. Eni pa magari v vilo Podrožnik, ki jo lahko od protokola tudi najameš za zasebne zadeve. Pred vojno je neki kapitalistični krvoses zapustil vilo slepim, potem pa so sklenili, da slepi itak ne morejo videti tistih lepot in bi bilo škoda, da bi šla v nič, in so jo posvojili za ves slovenski narod. In zdaj si jo lahko privoščite, če imate denar ali če se z dobro izvežbanimi komandosi prebijete prek varnostne ograje in mimo policije. Nekoč je zadoščalo, da si bil slep.

Zdi se, da čas res hitreje teče. Nekoč so za vizionarske načrte potrebovali vsaj eno tisočletje, na primer “tisočletni rajh”, danes je dovolj petnajst let. In če se ozirajo naprej, se ozrejo za petnajst let. Po Pahorju in njegovem svetem prepričanju o raju čez petnajst let je tudi v Štuhecu zagomazelo in je ponudil vizijo Slovenije čez petnajst let. Naj omenimo samo nekaj zamisli: državo bosta vodili dve vrednostno sorodni eliti, na hišah ne bo več grafitov (pa ravno zdaj, ko sem spodobno plačal garfitarje, da so mi pografitirali hišo!), slišala se bo alpska poskočnica, mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. (Na primer: “Vabimo vse redno zaposlene, da se tudi danes udeležijo jutranjih delovnih slovesnosti, za nezaposlene pa imamo sijajno novico - vi lahko še malo poležite!”)

Janša - Svetilničar ne govori o viziji, ampak o tem, kaj želimo in česa ne želimo. ”Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu, eden od svetilnikov 21. stoletja.” Dobro kaže, vešče se že zbirajo. In Erjavec pristavi menažko: “Ne vidim razloga, zakaj nam ne bi uspelo, da bi bili najbolj uspešni med državami Evropske unije.” Ponovimo: kje so razlogi, da postanemo najuspešnejši? Erjavec je navedel samo enega, namreč tega, da on ne vidi razloga, da to ne bi postali.

Kot vidimo, so naši vodilni v deželi metafizičnih čudes. Na poti v nebesa - če niso že tam - in vabijo nas, da se jim pridružimo. Do takrat pa smo njihovi namestniki na zemlji, kar je za papeža vsaj zanimiva novica. Edina, ki je z obema nogama na zemlji, je cerkev. Oni se ukvarjajo s praktičnimi stvarmi. Kako bodo gradili šole in vzporedni sistem obvladovanja, ukvarjajo se z nepremičninami in veleposestvi, z gozdarstvom in gradbeništvom in z lobiranjem. No, na zemlji je tudi železni del opozicije. Če lahko tistemu smetišču, po katerem tako prizadevno brskajo, rečemo zemlja. Na proslavi je recimo najmočnejši odmev zbudilo to, da je Krkovič korakal po preprogi in s tem ogrožal našo varnost in mir. Kako jih lahko vznemiri navaden tepih? Jaz bi jim dal tisti tepih magari za domov.

Moji spomini na dogodke pred petnajstimi leti so drugačni. Videl sem sicer srhljivega Adžića in Kadijevića, videl sem tanke, ki so streljali na hiše, in videl sem letala, ki so uničila oddajnik na Gradu. Ampak od vse okupatorske armade so mi ostali v spominu mladenič v tanku, ki nemo odkimava, ko ga sprašujejo, ali verjame, da je neka tuja država napadla Jugoslavijo, spominjam se preplašenega fantiča, ki leži v Krakovskem gozdu, ničesar ne razume in pravi, prekleta bodi pot, ki me je pripeljala sem, in spomnim se ožganega vojaka, ki ga vlečejo iz oklepnega vozila, v šoku je in pravi v čisti slovenščini, fantje, tega ne bi smeli nardit, tega ne bi smeli nardit! Tam nisem videl sovražnika, videl sem samo prestrašene, ožgane in mrtve.

Med vsemi velikimi besedami ob praznovanju sem si vzel k srcu samo en osamljen glas, ki se je slišal nekje mimogrede in je bil za televizijo samo kot švenk. Nekdo je predlagal, da bi se dostojno spomnili tudi tistih, ki so padli na nasprotni strani.

Pa naj še jaz nekoliko vizionarim, čeprav bi ta tema bolj priličila moralnemu teologu kot meni, ki sem bojda nihilist. Bilo bi lepo, ko ne bi čakali spet kakšnega pol stoletja, ampak bi se že danes zbrali na skupni slovesnosti vsi akterji nekdanjih in zdajšnjih političnih vrhov samostojnih držav bivše Jugoslavije in bi obžalovali stotisoče mrtvih, ki jih je za seboj pustila nekdanja država. Čeprav razumem, da smrt države zahteva nekaj trupel in da je za rojstvo potrebno nekaj krvi, kot je z občutkom za zgodovinski pomen transfuzije rekel Jambrek. “Pa je rekel, dali bomo kri ...” se je začudil Cankar v Podobah iz sanj. “Saj ni mislil svoje krvi,” je odgovoril otožni gospod.

Da, to bi bilo res lepo. Tako lepo, da bi nekateri celo jokali.