poltergajst / Marko Zorko: Domovina, ti si kakor prostata!

"Na stotisoče beguncev se z neprikritim ponosom vrača v svoje porušene vasi."
Naslov v časniku - po svetu

"Lojze, na mnoga leta!"
Naslov v časniku - domače teme

Zemlja se deli na svet in na preostalo Slovenijo. Na primer, na iskanje nafte v Mongoliji in na trojanske krofe. Prejšnji teden sem bral zanimiv članek o Mongoliji. Bila je opisana kot dežela prihodnosti, ko se bo človek vrnil k preprostemu življenju, brez hiperprodukcije in zapravljivega ravnanja z naravnimi viri. Edino, kar manjka v tistih puščavskih stepah, je voda, in ko bi bila voda, bi tam živeli kot v raju. Članek pa govori seveda o nečem drugem - o silnem razcvetu, ki čaka Mongolijo, če bodo v njenih pustah našli nafto. Namesto da bi iskali vodo in bi živeli kot v raju. Nimajo za vodo, imajo pa za nafto.

In pogledamo prek meril in odkrijemo bifurkacijo na Trojanah. Prodaja krofov je po odprtju avtoceste Trojane-Blagovica upadla za 10 do 15 odstotkov. Kot so pojasnili, pa na manjšo prodajo ni vplivalo le odprtje avtoceste, temveč tudi manjša kupna moč. Tisti, ki imajo več, ne morejo popraviti prodaje, več kot toliko krofov ne moreš pojesti, pa če se razpočiš. Drugače pa se ljudje zaradi zmanjšane kupne moči nič manj ne vozijo in avtoceste so polne. Za nafto torej imamo, nimamo pa za krofe!

Kar se meril tiče, treba je gledati od daleč. Tako, kot so avstralski Slovenci utemeljili, zakaj imajo pravico soditi o slovenskih filmih in kulturi vobče - umetnine je treba gledati od daleč in iz Avstralije se bolje vidi. Če bi dandanes pogledali iz zraka, bi bila Slovenija ena sama velika Peterletova prostata. Drnovšek je reagiral nekoliko prezirljivo vzvišeno, ker je njegova ledvica, ki jo je Velikonja naravnost organoleptično predstavil, že zdavnaj postala ledvica "nazionale" in je še čudno, da ne prodajajo odlitkov, kot prodajajo poševni stolp iz Pise. S temi pripombami skušam samo prispevati k profaniranju tako imenovanega dostojanstva, ki da je bilo prizadeto. Končno pa ni Velikonja naredil nič drugega kot napovedal, da bosta umrla in kdaj naj bi se to zgodilo. V Mariboru ti rečejo, če vprašaš, koliko let bi ti še prisodili, toliko, kot jih kažeš, jih itak ne boš dočakal. Namreč - od kod ta občutljivost, ko nekdo spregovori o smrti nekoga? Ljudje smo pač različni, mene, na primer, ne bi nič motilo, če bi mi kdo napovedal, kdaj bom umrl, in mi ne pade na pamet, da bi klical na pomoč državo, če bi mi kakšna šlogarica to povedala. Zato ni treba tega dostojanstva tako generalizirati. Se pa strinjam, da gre za politično zlorabo. To sem čutil že takrat, ko je Peterle sam nastopal v vlogi pogumnega samoozdravitelja in se je pustil voditi po raznih obskurnih posvetovanjih in zborovanjih zdravilcev vseh vrst, tudi takih, ki so zatrjevali, da so s postom in pravilno prehrano sposobni pozdraviti ama baš vsako obliko raka. Peterle je svojega raka - pa če je hotel ali ne - politično dobro unovčil, kar bi pokazale vse ankete iz časov, ko je njegova zvezda skoraj zašla, potem pa je znova sinila na nebu. Njegova prostata in oznanjenja z njo v zvezi so ga bolj reklamirala kot avtobusi, s katerimi se strankarji vozijo po Sloveniji, in bi namesto slonov in dresiranih medvedov morali spredaj hoditi kozli iz Višnje Gore in stasite kokoši v nekoliko natrganih mrežastih nogavicah, pa bi imeli pravi podeželski cirkus. Peterle je tudi tokrat sam prevzel promocijo in na vseh koncih in krajih razlaga, kar še nismo vedeli, in zna uporabiti svojo prostato tako dobro kot orglice. Do tega ima seveda vso pravico, prostata je njegova in lahko dela z njo, kar hoče! Ampak naj potem ne govori o dostojanstvu.

In medtem ko se mi ukvarjamo s človeškimi organi, se po svetu ukvarjajo s celim človekom. Pa še ta je Slovenec. Dva Slovenca sta v zadnjem letu promovirala Slovenijo in oba sta sama zlezla v nesrečo. Najprej Tomaž Humar v Himalaji in zdaj Tomo Križnar v Sudanu. Ampak kakšna razlika v reakcijah. Pri Humarju so politiki kar tekmovali, kdo bo bolje plasiral svojega kvizka v igri Gremo reševat Humarja!, pri Križnarju pa so odpovedali. Kako lahko je bilo pleteničiti visoke misli o našem fantu, ki čepi v ledeni steni in gleda smrti v oči (čeprav je, resnici na ljubo, čepel v bistvu na kupčku človeškega napuha), sam predsednik vlade mu je pošiljal zaskrbljene poslanice in tudi Humarja je nazadnje zvilo in je za dan ali dva postal človekoljub in je zbiral denar za uboge otroke. In kako zoprno se je vtikovati v notranje zadeve suverene države, še posebej, če veš, kako je, če se kdo vtika v tvoje izbrisane in če imaš sam probleme z ljudmi brez vizuma in jih zapiraš nekje v Postojni. Kaj bi šele bilo, če bi pri njih našli posnetke tajnih vladnih dokumentov, če pa smo že zaradi navadnega vpogleda v diplomatsko pošto klicali na pomoč policijo?

Ko pri nas govorimo o Križnarju, ne govorimo o človekovih pravicah. Križnar je samo lakmusov papir, ki ga namakajo zdaj v eno, zdaj v drugo politično opcijo, in gledamo, kako se bo obarval. Križnar je pri nas pod rubriko, kaj je kdo rekel, kaj je kdo storil, pa ne bi smel, in česa kdo ni storil, pa bi moral storiti. Vsi pa repetirajo s kazalci in se obstreljujejo. Še dobro, da imamo Križnarja, drugače bi se morali na suho nategovati. Jerovšek je podstavil golido in izmolzel, kar se je izmolsti dalo, in je dobil nekaj sirotki podobnega, v glavnem pa je predsedniku glavo pral, zunanjemu ministrstu pa mimogrede še roke, Šter je na televiziji odgovarjal kot v Hri-baru za peti razred, internetne strani so odprte za ankete z vprašanjem, kdo je kriv - Križnar, predsednik države, vlade ali Sudanci. In seveda se jih je najmanj odločilo za Sudance. Toliko, da se ve, kje je prava Afrika. Politično bodo vsi kaj potegnili. In kaj ima od tega Križnar? Dve leti zapora in amebe v želodcu.

Kolega kolumnist Drnovšek pa je medtem jurišal na nebo. Ni bil sam, tisti dan je šla tja tudi Marija Brezmadežna in je bilo nebo za nekaj časa za druge zaprto. Zlasti še tiste z britanskega otoka. Drnovšek je udaril po kapitalu in profitu!! In tukaj je treba dati kapo in lase dol pred

Drnovškom - mahnil je tam, kjer je vir vsega zla, in že od svete trojice Marx-Engels-Lenin nismo slišali tako resnega revolucijskega programa. Zdaj bomo morebitno Castrovo izgubo lažje prenesli. In cerkvi je naravnost povedal, da pridiga vodo in pije vino. Čeprav bi mu lahko oni zabelili, da tudi sam sicer res pije vodo, da pa njegovo spremstvo, ko hodi okrog in razlaga o čistosti narave, žre nafto. Hudo se je je lotil, hudo, ampak pot je dolga in gre v kolobarju, nihče je še ni premeril do konca. (I. C.) Kapital in osebna lastnina - tukaj se začne in konča in treba se je odločiti. Tudi tisti, ki je na Zaplani prvi ogradil košček zemlje in rekel, to je moje, je storil zločil, pravi Rousseau.

Toliko o nebesih. Na zemlji pa so ljudje. Mati iz Kranja, ki je odšla po nakupih, doma pa pustila dveinpolletnega otroka in osemletno nečakinjo. Mlajši je zlezel na okno, padel sedem metrov globoko na beton in se hudo poškodoval. Policisti bodo zato zoper 31-letno mater vložili kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po I. in III. odstavku 135. člena kazenskega zakonika, za kar je predvidena kazen treh let zapora.

Vse to se je materi zgodilo na en dan. Ampak - čemu služi ta kazen? Ali zato, da mati ne bi v prihodnje puščala otrok samih doma? Ali da bi to spametovalo druge matere? Ali kar tako, za kazen? Navsezadnje pa je resnica ta, da je kazen že bila izvršena in da jo bo mati prestajala do konca življenja. In je kruta resnica tudi ta, da je pri otrocih tako kot pri odraslih, ko se grejo čaščenje mrtvih za domovino - zato, da bo nemama zdaj manj otrok samih doma, je moral eden od njih pasti.

Zločin in kazen. Ne vem, kaj je tukaj narobe, ampak nekaj je strašno narobe. In če bog ne bo mileje sodil, gorje nam!