poltergajst / Marko Zorko: Ljudje - to so drugi

"Politiki pomagajo reševati probleme, ki jih brez njih sploh ne bi bilo."
Gotfrid Štalcer: Ispovijest starog pokvarenjaka

"Čeprav v tej soseski stanujejo družine z nižjimi dohodki, se ne spominjajo, da bi kdaj kdo koga poskusil umoriti."
Irma Zanoškar: O iztrebitvenih navadah primitivnih ljudstev, Slovenija 2006

Zdaj ko je Afrika v modi vsaj toliko, kot je bila v časih, ko so naši dedki in babice brali prve zgodbe o Tarzanu, človeku opici, je pravšnji trenutek, da se ozremo po vsem, kar je afriškega v nas in v bližnji okolici. Pri čemer pa seveda Afrika nima nič. Še več, to, kar se je dogajalo v Afriki in se še dogaja, je evropska iznajdba in samo nekoliko predelan nasledek belčevske zgodovine, šnelkurz od rimskih cesarjev do modernega diktatorstva. Ko so se kolonizatorji odpovedali sužnjelastniškemu upravljanju z živimi resursi, so se najprej pojavili poskusi angleškega parlamentarizma, pa nekaj francoskega fraternoegalitarnolibertizma, pa še zanemarljivi vpliv urejene nemške dokumentaristike. Mimogrede - med kolonizatorji so najmanj boleče nasledke pustili Nemci. Na tihomorskih otokih so Britanci pustili za seboj lumpenproletarske kolonije, na Samoi, ki je bila samo 20 let pod nemško oblastjo, pa še danes dobro živijo od izvoza piva, katerega recept so zapustili Nemci in je bil njihov edini resni poseg v življenje domačinov. Ko pa so se v Afriki otresli še zadnjih spon, so zgodovino prelistali za nazaj in so se pojavili cesarji Bokasse, pa maršalsko ozaljšani Idi Amini in podobne polkovniške mobutujevščine in je tako ponekod še danes.

Čeprav je v začetkih raziskovanja Afrike dobro kazalo in so kulturni in zlasti znanstveni stiki veliko obetali. Nemški botanik Schweinfurth je okoli leta 1870 raziskoval razvodje med Nilom in Kongom in našel tam ljudožersko ljudstvo, ki se je imenovalo - kakšno naključje! - Njam Njam. Srečanje med kraljem Manzujem in botanikom je moralo biti veličastno - Nemec si je za ta primer oblekel najlepšo obleko za v džunglo, črn suknjič z dolgimi škrici in do visokega sijaja zloščene čevlje, kralj Manzu, ki ga je pričakal v krogu izbranih 80 žena, pa je bil oblečen v naglavnico iz kože črnih pavijanov, okrašeno z rdečimi peresi, s kolen in komolcev pa so mu bingljali repki cibetovke in žiraf, okoli vratu je imel ogrlico iz levjih zob. Kdo je bil na višji kulturni ravni, presodite sami - botanik mu je podaril zrcalo, ki popači obraz in tisoč steklenih biserov, poglavar pa se mu je oddolžil s koncertom bobnarjev in predstavo šaljivcev in klovnov. Od živega materiala sta si darili izmenjala takole: botanik mu je dal svojega psa in prosil, če lahko dobi v zameno divjega prašiča in šimpanza, zamorec pa mu je raje podaril pigmejca Tikitikija, ki ga je Evropejec nameraval razkazovati v domovini. Tikitiki je kmalu umrl, ker se je prenajedel. Ne piše, koga ali česa, je pa neizpodbitno, da se je v plemenu Njam Njam ljudi na veliko jedlo. Ko je Schweinfurth omenil, da išče za raziskovalne namene človeške lobanje in kosti, jih je dobil na kupe. Po večini so bile kuhane in ostrgane z noži, nekatere so bile še tople, iz kuhinjskega lonca. Toda od 200 lobanj je bilo samo 40 nepoškodovanih. Za vse druge je Schweinfurth z obžalovanjem ugotovil, da so jih razbili, zato da bi prišli do možganov. Lobanje so poslali v Berlin za nadaljnjo obdelavo in ta dogodek lahko štejemo kot začetek mednarodnega znanstvenega sodelovanja z nerazvitimi. Naj omenimo, da se je povsod, kamor je stopila visoko civilizirana evropska noga, podobno godilo. Šele leta 1997 so aboriginski starešine po posebnem posredovanju pri angleški kraljici dobili nazaj lobanjo legendarnega uporniškega poglavarja Yagana, ki je bila najprej v liverpoolskem kraljevem muzeju, potem pa so jo zavrgli v skupinsko grobnico z dvaindvajsetimi mrtvorojenimi otroki. Zraven je bilo še nekaj reči, na primer neka maorska glava in perujska mumija, skratka nekoliko zanemarjena britanska kolonialna špajza. Yagana, na katerega je bila razpisana nagrada, sta ubila brata naseljenca in mu najprej izrezala kožo na hrbtu, da sta prišla do vrezanih znakov njegovega klana, potem pa sta mu odrezala glavo in jo tri mesece prekajevala v votlem gumijevcu. Končno je bila poslana v Anglijo v okviru znanstvenega programa, ki je ugotavljal, ali so domorodci sploh ljudje.

Toliko o pripravi divjaštva na različne načine. Danes ni nič drugače. Na obale razvitih butajo čolni, natrpani z ljudmi, ki iščejo boljše življenje. Prihajajo iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz jugovzhodne Azije. Ladje se večkrat potopijo, in ko je tragedija dovolj velika, kapne nekaj tudi do nas in potem smo nekaj časa mednarodno zaskrbljeni. Po navadi za to poskrbijo otroci, tukaj je človek še zmeraj najbolj ranljiv, vsak je poznal kdaj kakšnega otroka in otroke načeloma moraš imeti rad. Avstralija je mirno preživela kar nekaj potopov ladij z begunci in se je zdrznila šele takrat, ko jo je dosegla zgodba o množičnem potopu in o očetu s tremi hčerkicami, ki so se v trdi noči na sredi oceana utapljale ena za drugo in je najmlajša rekla, če umrem, ne pustite me same tukaj, in je bilo tako močno in tako pretresljivo, da je zaleglo za nekaj mesecev, potem pa se je zgodba nadaljevala. Popravili so jo samo v toliko, da so begunce poslej zapirali v begunsko taborišče na otočku Nauru. Nauru je samostojna državica, ki je skoraj sto let živela od prodaje lastnega otoka - zahodnjaki so tam kopali guam, in ko ga je zmanjkalo, je zmanjkalo tudi otoka, ki je na sredini razrit kot pokrajina z lune, okoli pa je prstan nerodovitne obale in morajo hrano uvažati. Zdaj je lažje, ker jim avstralska vlada plačuje odškodnino, da imajo begunsko taborišče za tiste, ki bi se sicer izkrcali v Avstraliji. In tako je poskrbljeno še za ene nerazvite, tokrat so najeti kot pazniki na pacifiškem alkatrazu.

Remake o nebesih in peklu. Legenda o ljudeh v čolnih - boat people. Tisti, ki so prišli prepozno. Kajti tudi posadka Krištofa Kolumba je bila boat people, tudi Neil Armstrong in Buzz Oldrin sta bila space boat people. Vsi smo earth boat people. Samo da so eni neki drugi ljudje. Prodajo vse, česar nimajo, vzamejo culice in otroke, včasih vlačijo s seboj onemogle starce, prehodijo puščave in goščave, vkrcajo se v razpadle čolne in odplujejo v neka neznana nebesa. Če sploh še so in jih še ni doseglo nekoliko pozabljeno priznanje Janeza Pavla II., da nebes ni, da so nebesa samo stanje duha.

In tam obstanejo pred Zaprtimi vrati in neki drugi Janez Pavel reče: "L'enfer - c'est les autres."