Kaos v vsako slovensko hišo!

"Oblast se kultivira. Nekoč so se nas lotevali s palico, zdaj pridejo z metrom."
(Milan Štuhec, mizarski mojster)

"Posebno opozorilo za mlajše ženske! Ob popisovanju priporočamo previdnost, kajti iz zgodovine je znan primer popisovanja, ob katerem je neka gospa M. nemudoma rodila."
(Socialna služba CSP)

Josip Vidmar opisuje v Meditacijah, kako je doživel prehod od otroka do odraslega razmišljujočega človeka. "Manjkalo mi je nekaj dni do petnajstega leta in sem bil tedaj še otrok. Živel sem za deške igre in tudi tisto popoldne me je čakal podoben opravek. Preden sem šel od doma, sem hotel pogledati v kako knjigo." Izbral je najtanjšo knjigo in v njej najkrajšo zgodbo. Bil je Človek Maksima Gorkega. "To lahko še preberem, preden pojdem. Sedel sem in brezskrbno pričel."

Njegov starejši brat Milan pa je opis svojega prehoda čez "oslovski most" začel z metulji, ki jih je zbiral kot otrok, čeprav bi pričakovali, da bo ta lirična lepota prej zanimala mlajšega brata, ki je pozneje veljal za velikega esteta, kakor pa Milana, ki je nekje dejal: "Od nekdaj sem ljubil velike stvari. Vem, da nima vsakdo mojega okusa. Poznal sem ljudi, ki so imeli radi vse, kar je majhno. Meni so všeč samo velike razsežnosti." In je gradil velike transformatorje za prenos energije.

Josip je najprej sedel h knjigi, potem pa je nameraval brcat žogo. Milan pa je šel najprej v gozd in tam našel za celo škatlico rogačev. "To je bil zadnji plen iz otroškega mojega sveta. Nobenega metulja nisem več lovil in ujel, nobenega hrošča več zalezoval. Zakaj? Doma me je čakala priprava na šolo, geometrične naloge ... Kaj mi je pomenila geometrija, ki je bila brez lepote zame, brez krasnih barv, brez življenja ... Vzel sem, vdan v svojo usodo, knjigo v roko, ki je govorila o geometričnih stavkih. Odprl sem jo in začel čitati."

Ko je Josip prebral Človeka, je bilo njegovega otroštva konec. "Spoznal sem mahoma z močjo vsega svojega bitja, da bom umrl, izginil, in sicer kmalu, kajti kaj je človeško življenje! V okrutni bolečini vse svoje narave sem se vtapljal v to zavest in sem si v tistih svojih mladih petnajstih letih resnično ruval lase od groze, bil z glavo ob zid, da bi z bolečino pregnal strašnejšo bolečino, in sem se vedel kakor kaznjenec, ki je po nedolžnem obsojen na smrt."

Ko pa je Milan vzel v roke knjigo, se mu je zgodilo tole: "Iz mraka tujega mi sveta, so počasi vstajale besede, imena. Hipotenuza, kateta, trikot, pravi kot, kvadrat, vsota kvadratov ... To ni bil več divji ples imen, to ni bila več tuja meglena dežela, to je bil naenkrat nov svet, ves bujen, čist, razsvetljen. To je bilo novo rojstvo, novo življenje."

Zgodbici nam pripovedujeta tisto, kar minister za visoke šole že ve: če se ukvarjaš s humanističnimi vedami, si boš ruval lase in bil z glavo ob zid, če z naravoslovno-tehničnimi, pa te čaka novo rojstvo in novo življenje. In kako prav ima! Medtem ko si z Josipom v vsakdanjem življenju težko pomagamo, pa je Milan uporaben tudi dandanašnji. Na primer pri merjenju stanovanjske površine. V knjigi Oslovski most navaja primer, kako je župan judovske občine okoli prinašal rimske davčne uradnike. "Pa se je zgodilo, da je občina morala plačati davek na donos pšeničnega polja, ki ima obliko kvadrata z dvajset sežnjev dolgo stranico. Kako si je pomagal judovski župan? Najprej je izprosil dovoljenje, da lahko plača v dveh enakih obrokih ... Dopovedoval je davčnim uradnikom, da bo kot polovico prinesel donos pšeničnega polja, tudi kvadratnega, toda z deset sežnjev dolgo stranico."

Najprej poskušajmo prepričati popisovalce, da bi izmerili sobo, ki meri 6 x 6 metrov, v dveh enakih polovicah, torej dvakrat 3 x 3. Če se ne bodo dali, jih nagovorimo, da bi merili po načelih preproge Sierpinskega. Dobimo jo tako, da kvadratu izrežemo srednjo devetino, potem pa iz sredin osmih manjših preostalih kvadratov spet izrežemo srednjo devetino in tako naprej. V treh dimenzijah pa dobimo Mengerjevo spužvo, trdno jedro z neskončno površino, ki ima prostornino nič. Ta neskončna površina bi utegnila popisovalca izjemno zanimati, saj bi bilo nekaj odličnega, če bi ti lahko obdavčili neskončno površino. Ampak kjer ni prostornine, ni prostora, ki je nosilec te lastnosti, če ni prostora, potem tudi ni hiše ali stanovanja, in ta nič naj bi zdaj še obdavčili? (Ob tem popisovalcu mimogrede citiramo L. Wittgensteina, Logično filozofski traktat, 2.013: "Vsaka stvar je, tako rekoč, v prostoru možnih stanj stvari. Ta prostor si lahko mislim kot prazen, ne morem pa si misliti stvari brez prostora.")

Potem spijemo s popisovalcem še eno kavo - pomni!, on ni nič kriv, tudi njega na koncu nekdo popiše - in se lotimo vprašanja obsega. Začnimo s krivuljo, ki je po švedskem matematiku von Kochu dobila ime Kochova snežinka. Začnemo z enakostraničnim trikotnikom, ki mu na sredini vsake stranice dodamo trikrat manjši trikotnik, in tako naprej do neskončnosti. Dobimo neskončno dolgo krivuljo, ki omejuje končno ploščino. Snežinka, ki je kot drugi fraktalni predmeti nepogrešljiva v podobah kaosa, je samo iztočnica za naš poslednji udar - kako pa potem natančno izmeriti naše stanovanje? Kolikšen je resnični obseg naše sobe, koliko so resnično dolge stranice?

Mandelbrot, oče množice, ki jo je nekdo imenoval "najbolj pošastni predmet v vesolju" in guru kaosa, je nekoč postavil vprašanje: Koliko je resnično dolga angleška obala? Če gledamo iz vesolja, se zdi preprosto, ko se približujemo, se stvari komplicirajo, ker vidimo vedno več podrobnosti. Zalivi se spremenijo v zalivčke in v vsakem zalivčku so še manjši in tako naprej. Z manjšanjem merila narašča izmerjena obala prek vseh meja, do atomskih razdalj, pri katerih se postopek konča. Za najbolj zagrizene matematike niti ne. Vse, kar lahko zahtevamo od popisovalcev, je, da sami natančno izmerijo stranice, ki so odgovorne za natančno ploščino. Se pravi, da upoštevajo vse izboklinice in vdolbinice na še tako gladki steni, tja do zadnjega atoma, in potem bomo dobili kolikor toliko zanesljiv rezultat. Bi bilo škoda, ko bi bila zaradi nepoznavanja kaosa država prikrajšana!

Ampak nič od tega ne bo pomagalo, kajti Janša je kot poznavalec slovenskega značaja ubral prave strune in državljani bodo z veseljem in pesmijo na ustih sprejemali popisovalce. "Nepremičnine so tudi danes že obdavčene, vendar pa davek na uporabo stavbnih zemljišč plačuje le približno polovica

uporabnikov. Ker je ta situacija krivična, bo v primeru sprememb šlo kvečjemu za pravičnejšo ureditev." In Slovenci, ki znajo častiti sosedovo crknjeno kozo, ne bodo niti pomislili na to, da bi lahko pravičnost uravnotežili tudi tako, da še druga polovica ne bi plačevala davka, ampak bodo žareli od zadovoljstva, da ga bomo zdaj plačevali vsi.

P. S. O pomembnosti tehničnih in naravoslovnih znanosti pa priča tudi pedigre obeh Vidmarjev. Na njun vsestranski razvoj je nedvomno vplivalo tudi dejstvo, da sta izhajala iz materialno dobro podprte družine. Josip Vidmar st. je bil podjetnik, ki je izdeloval dežnike in svilene damske nogavice po takratni najbolj moderni tehnologiji. Pa tega nikarte Zupanu povedat, kajti utegnilo bi mu priti na misel kaj takega, da bodo v prihodnje o nas govorili kot o deželi, kjer humanistična inteligenca ni kdo ve kaj, ampak ženske pa nosijo odlične nogavice!