poltergajst / Marko Zorko: Za prgišče evrov

"Upam, da bo Drnovšek prišel na obisk, pa četudi potem takoj umrem."
(J)Elka Strojan

"Samo nasmeh je bolj grenak."
(Jože Privšek/Elza Budau/Ditka Haberl)

"Mi jim želimo srečen božič, a ne tukaj!"
Vaščani Zagradca in Ambrusa, 23. december 2006

"Kdor pljuva, s tem sam sebe fotografira."
Napis na nekdanjem kopališču Ilirija

(J)Elka Strojan je za novo leto dobila predsednika države, Andrej Bajuk pa evre in oba sta bila neizmerno srečna, Jelka skoraj na smrt. Jelka se je duhovno bogatila, Andrej se je finančno podprl. Kakšna ironija - nepismena Rominja si je zaželela bližino sočloveka, in to prvega sočloveka Slovenije, predsednik edine stranke, ki ima v podnaslovu pripis "krščanska", pa je v teh slovesnih trenutkih objemal bankomat in malikoval zlato tele.

Šlo je za medijsko zelo dobro pripravljen dogodek. Polnočno ulično gledališče uprizori ljudsko veseloigro Kako brez truda do denarja. Na bankomatu nastopa Andrej Bajuk. Prvi koraki so bili negotovi, "bil je tako prikupno zmeden", da se je takoj videlo, zakaj ima zmeraj ženo s seboj - da mu na gumbe pritiska. Če je kaj pravice, se mora Bajukov rating občutno dvigniti, kajti postal je človek z vsemi nerodnostmi vred, in to ima publika rada. Posebej še, če v znak zaupljivosti zaupa občestvu svojo kodno številko. Potem pa ... tisti njegov nasmeh, ko je rokohitrsko izvlekel iz avtomata, v katerem so bili prej sami pik zigmarji, fleš rojal in ga pahljačasto pokazal novinarjem. Kot bi domorodce razveseljeval z barvastimi papirčki. Starejši smo se seveda spomnili, da gre zgolj za rimejk tistega zamenitega prizora, ko je poslednji predsednik jugoslovanske vlade kazal v parlamentu na marko vezani dinar, ki naj bi pomenil začetek sprememb in se je smejal kot ... no, kot tisti, ki ne potrebujejo za smeh šopek keša, ampak jim zadošča že pogled na beli kruh.

Seveda razumemo veselost trenutka. Nič ni lepšega kot gledat Državo, ki se smeji. Smeji za vse nas. Smeji bolj kot kdajkoli prej. Še dobro, da ni nikogar zaneslo in bi rekel, da so se nam uresničile tisočletne sanje. Ampak ravno zaradi zgodovinskih izkušenj tistih, ki so menjali že prenekatere denarje in so na koncu opazili, da ne gre za nobeno sveto stvar, ampak za menjalno sredstvo za kruh ali pa pasto za čevlje, zaradi spomina na podobne široke nasmehe in njihovo poznejšo ničnost, moremo ugotoviti, da razumne ljudi pustijo taka čaščenja hladne. Ne ogrejejo jih niti baloni, ki jih je država razdelila med vriskajočo množico in jih vabila, da skupaj s njo brcnejo tolar v rit. Prvič mi ga je bilo res žal. Tisti tolar, ki so nam ga pokazali s prav tako širokim nasmehom in za katerega je bilo ugotovljeno, da je pomemben znak naše državne samobitnosti, tolar, ki je po naši volji prišel med nas in ki smo mu nadeli podobe duhovnih velikanov slovenskega naroda, je izginil v zgodovinskem pišu in na nebu se je prikazalo 3000 balonov, na katerih je pisalo €. Od tolarja se ni nihče poslovil na dostojen način, v Banki Slovenije niso priredili zadušnice in nanjo povabili vsaj toliko medijev, kot se jih je zbralo v čast prvim 100 evrom pri bankomatu. Še Pusta dostojno pokopljejo. Tolar pa bo pokopan zunaj zidu, tam, kjer zakopljejo samomorilce in tatove. Če pogledamo z očmi tolarja, je bil izdan. Zamenjan za prgišče evrov.

Toda tako čustven odnos do tolarja imam lahko šele zdaj, ko ni več menjalno sredstvo, ko ni več denar. Zdaj je denar evro in me kot predmet, ki mu poskušajo v teh navdušenih dneh podeliti nekaj svetega, pušča hladnega. Zanima me, koliko evrov bom dobil za delo in koliko bom dal za storitve. Imel ga bom rad, če ga bom imel, in sovražil ga bom, če ga ne bom imel. Navsezadnje je res, da živi človek od denarja, če ga ima, je dobro, če ga nima, je slabo. Duhovne substance, ki jih lepijo na to preprosto dejstvo in ki pomagajo utrjevati množice v prepričanju, da ima življenje še vendar neki višji smisel, so tolažba za tiste, ki ga nimajo. Samo nasmeh je bolj grenak.

Toliko o zmagoslavju in o obetih za prihodnost. Zmagoslavno pa so se končale tudi teme, ki so v zadnjem četrtletju razkopale slovensko javnost. Vsi dogodki, povezani s Strojanovimi, so doživeli kulminacijo in katarzično razrešitev. Drnovšek se je učlovečil na sam predvečer božjega učlovečenja, ko je stal sredi ceste v tisti pleteni kapi, ki jo je imel Jack Nicholson v Letu nad kukavičjim gnezdom, in se srdito prepiral z vaščani o visokoetičnih vprašanjih. In kako vemo, da ni bil Bog? I, Bog ne govori z naglasom Zagorjana. Kot človek se je razjezil, kot človek je padel pod križem ljudske nemilosti in se prebil na Golgoto, kjer pa so pekli prašička in so ga bili vsi zelo veseli. In bil je toliko človeški, da jim ni rekel, da jesti meso ni zdravo.

Ljudje smo silno prilagodljivi, in še sreča, da je tako. Če bi nam nekdo zgodaj jeseni rekel, da bodo po slovenskih vaseh barikade, ne bi verjeli, če bi rekel, da bodo civilisti pregledovali policijska vozila, bi rekli, da je paničar, zdaj ko je drhal ustavila kolono, ki jo je vodil vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil, pa se nihče več ne čudi. Od tu dalje se kaj bolj razburljivega ne more zgoditi. In ko je eden od vaščanov v silnem besu pljunil v televizijsko kamero, tako da smo se instiktivno umaknili, ker je bil napad namenjen natanko nam, ki to gledamo, je bilo to tudi poslednje, kar lahko nekdo naredi za pravo sočnost sporočanja. Pljuvam, ker na ta način razmišljam, pljuvam, torej sem. Meni je tega človeka res žal. Kako po neumnem je prišel v prvi plan, najbrž prvič in zadnjič v življenju, prvič je imel možnost, da se predstavi slovenski javnosti, in jo je zapravil tako, da je pljunil v nedolžno kamerino oko.

Do kulminacije je prišlo tudi "ljudsko mnenje" v komentarjih na mreži. V dveh dneh po rušenju se je samo na enem naslovu nabralo več kot petdeset komentarjev, od teh samo dva, ki sta dogodek obžalovala in bila deležna silnega pljuvanja misleče večine. Drugače pa ....

"Lahko le rečem, kar se je danes zgodilo, svaka čast. Bravo, Slovenija gre naprej."

"Končno je država začela funkcionirat, kot se šika."

"Bom šel popoldne mal pogledat, kako so kej pospravli tisto svinjarijo v Dečji vasi. Mislim, da bo zastonj pijača v Zagradcu in Ambrusu. To je dan, ki ga je naredil Gospod!!!!"

"Škoda, da strojančkov niso nagnali v kolibe pred samim rušenjem - v trenutku bi rešili problem."

Na sam vrh se je povzpel tudi minister Mate z zaključno razlago, kaj je v tisti usodni noči, ko je bilo gorje rojeno, pravzaprav rekel, namreč da je z besedami, da Strojanov ne bo več v Dečjo vas, samo na glas izrekel željo Strojanovih. Skozi njegova usta v ambruška ušesa. Tej formulaciji se ne da nič odvzeti in ničesar dodati, tako da jo lahko po klasičnih umetnostnih kanonih razglasimo za čisto umetnino.

Klobaso neumnosti pa je zašpilil minister Zver, ljubljenec občinstva v zadevi Strojan. "Dogajanja v zadnjih mesecih, med drugim v zvezi s Strojanovimi, pa Zver vidi kot poskus destabilizacije vlade, v ozadju katerega je Milan Kučan."

Zver je dober človek, vaščanom ob Krki pa tudi drugje po Sloveniji, kjer so stopili na cesto, je povrnil čast in dobro ime. S kar takole iz glave potegnjeno analizo, ki je vredna intelektualnih naporov kakšnih ruparjancev ali popovičarjev, je vse uzurpatorje pravnega reda v Sloveniji povzdignil med borce za stabilnost vlade in s tem lepšo prihodnost Slovenije itd. Drhal ni več drhal, ampak so to elitni udarni protikučanovski oddelki, ki branijo pridobitve samostojne Slovenije pred poslednjimi poskusi kontraosamosvojitvenih elementov, da bi restavrirali komunistično diktaturo. Bodimo budni sodrugi, zver onemoglo opleta z repom, bi se reklo v besednjaku VKP(b).

Zdaj je vse v redu. Ni barikad in ni več črnih gradenj, nihče ne krši zakonov in nihče ne pljuva. Ljudje so se zadovoljno vrnili na domove, možje k ženam, žene k otrokom in župani na občinske okope. Pravzaprav tega nikoli ni bilo, samo zdelo se je, bile so grde sanje. In imamo evro. Vse je v redu.

Problem so samo še Kučan in cigani.