Potem pa so šli vsi na morje ...

"Domovinska zavest poneumlja človeka."
Gotfrid Štalcer: Skrivnost države

"Svet bo po meni ali pa ga ne bo!"
Jelka Cinko: O čem razmišljam, ko se depiliram?

V filmu Nikoli v nedeljo je Melina Mercouri v vlogi zelo iskane in cenjene atenske prostitutke slovela tudi kot odlična pripovedovalka antičnih mitov. Ker pa je bila sentimentalnega srca, je še tako krvoločne zgodbe zavila v srečen konec in ... potem pa so šli vsi na morje! Še čarovnica Medeja, ki je pomorila vse živo okoli sebe, je z otroki na koncu šla na morje. V resnični zgodbi to seveda ne bi imelo smisla. Kaj naj bi otroci delali na morju, če pa jim je mati pred tem odtrgala roke in noge?

Tako je govorila Melina v hiši javnega značaja, kakor je tudi parlament hiša javnega značaja in se pripovedujejo podobne zgodbe, samo da udov ne trgamo več. In kakor pravijo, tudi na morje naj ne bi šli!

Ampak kako je mogoče, da je toliko nekvalitetnih vibracij v časih, ko naši vidni politiki postajajo ne samo razlagalci politike, ampak tudi razlagalci sveta? Po Drnovšku in njegovi knjigi Bistvo sveta je zdaj stopil med kreatorje tudi Kacin in nam izdal osebno skrivnost: "Svet je bil pred menoj, je z menoj in bo po meni."

"Svet po meni" ima več razlag. Najprej opazimo preprosto razlago filozofske sintagme o "svetu po sebi", ki ga razlagalec obrne kot "svet po meni" in ga izvrže kot "svet po njem". Druga je bolj domačijska, na primer, nad pravkar rojenim Svetom se sklanja očka in pravi, po meni je!, tašča pa kislo prikima, ja, res je, cel Kacin! Torej vendarle - svet po Njegovi podobi! Ampak kot napoveduje, bo svet šele po njem, torej bo za prihodnji obstoj sveta potrebna Kacinova žrtev. Osupljivo, do zdaj se je to pripisovalo samo enemu. (Navodilo parlamentarnemu hišniku: grobnica narodnih herojev mora ostati - boljšega žrtvenika ne bomo našli!) In še poslednja razlaga, ki govori o smislu in absurdu sveta hkrati. "Svet po meni" kot časovna kategorija. Svet po Kacinu? Kacin nas sicer tolaži, da svet bo, čeprav mogoče njega ne bo več, mi pa se sprašujemo - ali ima svet sploh še kakšen smisel, če ni več Kacina?

(Grafitarji pa že brusijo pršila. Ko je padel Milošević, so v Beogradu po stenah pisali: Gotov je!, kar bi bilo po slovensko: Po njem je!)

Politiki hodijo v zelje tudi pesnikom in pisateljem. Iz rok jim jemljejo eno njihovih močnih orožij, besedo "brezmejno" za opisovanje tiste v srce segajoče svobode, ki jo razumeta samo umetnost in ujetega ptiča tožba. Brezmejnost dela zdaj politika iz dneva v dan, od Šetlandskih otokov do Bosporja ena sama brezmejnost. Drago Jančar je citiral, kaj je zapisal takrat, ko so jugoslovanski graničarji ubili na meji ilegalce: "... ko bodo na zemlji ljudje, ideje in blago krožili svobodno, kakor tam zgoraj oblaki, nebeški sopotniki ..." In zdaj, pravi, se je to zgodilo. Meni pa se zdi, da meje ne izginjajo, ampak se samo širijo. Evropski imperij širi svoje meje. In te meje so še višje kot prej, in na njih so graničarji, ki preprečujejo, da bi prihajali ljudje svobodno, kot tam zgoraj oblaki in v tisočih se utapljajo na naših mejah, kajti meje Evrope so naše meje. Mi smo vojna krajina, ščit pred napadom ljudstev iz Azije in Afrike. Za vrat pomagamo držati države bivše Jugoslavije in Albanijo. Pravzaprav se nimajo kaj pritoževati, so druga Švica, obkoljeni z Evropsko unijo.

Najslabše jo je odneslo morje. Morje je bilo nekdaj najbolj primerno za besedico "brezmejno", kajti kdor ga je hotel izmeriti, je na koncu prišel do začetka. Naše morje je mejno noter do narodnih kosti. Zdaj najbrž že nekoliko nesrečni - pohvalil ga je Jelinčič! - Marko Pavliha je obmejnega bika s Hrvaško zgrabil za čustvene roge. Vse je čustveno, problemi ga "žalostijo", hrvaški premier "lomasti po diplomatskem parketu kot pobegli slon v trgovini s porcelanom, medtem ko Mesić mesi nekakšne morske pogače, ljubše jim je čofotanje kot evropski kravl" in podobni rokoko in hopsasa in še dobro, da je bil bolj za starinske stile, če bi not udaril punk, bi seveda na kratko rekel, da jih ima poln kurac! Stvar je bila vsaj osvežujoča, tako si pač priduša meščansko vzgojeni fant v nasprotju s predmestnim Jelinčičem. V zaključkih pa je nevarna. Ko predlaga, naj vlada Slovencem javno odsvetuje, da bi letovali na Hrvaškem, doda: "Zavedam se, da so nekateri moji predlogi skorajda radikalni, vendar mi takšno reakcijo narekuje domovinska zavest." Radikalna domovinska zavest ali čustveni radikalizem? Oboje je katastrofalno. Namreč, ko spregovorijo čustva, razum molči. Puškin ima o tem zelo poučno pesem. Zanimivo pa je vprašanje, ali je lahko ljubezen do domovine razumna. Nobena ljubezen ne more biti razumna, in ko namesto razuma vstopi ljubezen, se lahko zgodi karkoli, tudi najbolj zločinska dejanja. Kot je na primer zakol ljubljene osebe, če gre za ljubezen do človeka, ali pa svetovna vojna, če gre za ljubezen do domovine. Kakšnih hudih posledic zaradi pavlihovskega sentimenta sicer ne pričakujemo, je pa dobro, če projiciramo, kam to pelje.

Edina stvar, ki zares ne pozna meja, je neumnost. Primer s Kučanom ali 'neka visi Pedro'. Kdo je zadaj? Erjavec zjutraj dvigne pokrov na straniščni škojki in zagleda Kučana, potem zvečer odejo odgrne in tam ga namesto žene čaka nekdo, neki bivši, da, še bolj bivši od bivšega, in mu hoče Desus prevzet. Kdo? Samo namigne, ta namiguša Erjavec. Ampak to ni še nič - poslanska skupina SDS medtem za svoje potrebe Kučana iz školjke potegne - rojstvo Venere!, dajo mu bejzbolsko palico v roke in ga za vogal postavijo, da bo lahko ob priložnosti Dimitrija Kovačiča in Mira Petka zavratno premlatil. Tako se da razumeti zaskrbljenost, ki so jo izrazili, ko je Kučan rekel, da ne bo javno polemiziral s članoma preiskovalne komisije. "Javna polemika, ki je bistvo in sol demokratične družbe, bi lahko nadomestila kakšna druga 'polemika'. Naš poslanec Miro Petek je bil kot novinar deležen tajnih polemik in barbarskega obračuna." Morali bi ustanoviti Odbor za zaščito zgodbe o Miru Petku, da ne bo več tako nemarno zlorabljana v političnih namigovanjih. Posebej še, ker gre za resnično žalostno usodo - edini žeton, ki ga lahko vložiš v stranko in ki ga potem stranka po potrebi uporabi kot kvizkota, je dejstvo, da si bil nekoč zverinsko pretepen. Meni se zdi, kot bi ga zmeraj na novo pretepli, in to je tisto, pred čemer bi ga morali zaščititi.

In kaj bomo počeli mi med tem, ko se oni trudijo, da bi bilo mej čim manj, vendar so zato višje, med tem, ko rešujejo probleme daleč od domovine in smo zato do vratu oboroženi, in med tem, ko v domačih sanitarijah gledajo, kdo se bo komu pod odejo vtihotapil in kdo koga s kolom čaka za vogalom?

Mi bomo med tem šli na morje. Pa če nam iz ljubezni do domovine roke in noge potrgajo.