Poščij me nežno

"Ustvari raje v gozdu ptico z ustno harmoniko, očeta naroda ustvariti nikar!"
(Nevenko Šlibar - Zvonc)

"Če delaš pi pi pi kar naprej, si Sputnik."
(Iz priročnika za kozmonavte)

Šala. Na neki kmetiji je bilo pred vhodnimi vrati vse posrano s kurjeki in je mimoidoči vprašal, zakaj tako. Pa pravi domača, moj mož je zelo velik in jeclja, in kadar skozi vrata stopi, se z glavo butne v podboj in začne preklinjat, pi-pi-pi ... potem pa vse kure na kup priletijo.

Minulo soboto je bilo nekako tako tudi v kokošnjaku Televizije Slovenija, ko je Hri-bar imel v gosteh Jonasa Žnidaršiča. Tisti soboti se bo odsihmal reklo Jonasova sobota, kajti istega dne je bil v dveh velikih intervujih v časopisu, zvečer pa še na televiziji, jej, toliko dobrega na kupu, naša babica bi rekla, bog ve, kaj se bo še hudega zgodilo!

Še nikoli nismo doživeli, da bi moral kakšen televizijski urednik tolikokrat izgovoriti besedico "pi" in s tem nazorno opisovati tisti znameniti pisk zaradi katerega potem p.... ni več p...., ampak pi, kot je po novem okrajšava za sicer popularno navadno pičko. Etimologija besedice pi nam pove tole: če je en pi, pomeni, da gre Angloameričan lulat, če sta dva pi, pa pomeni, da pelje Jonas scat kompletno televizijo. Posebej še zato, ker so bili prisiljeni, da so mencajoče stali pred spraševalci in odgovarjali, zakaj ni bilo ponovitve oddaje in zakaj so s podvitim repom bežali iz elektronskih medijev in se s tem niso niti približno tako hvalili kot takrat, ko so odrezali Piramido in smo bili nekateri prikrajšani za pohujšanje, ker je nismo videli v prvo, in vsaj jaz sem še do danes nepotešen. Tukaj pa je bil link pravočasno rešen in urbana gverila je dobro delovala.

Opogumlja pa opazek, da se je Petar Radović nekje znotraj vendarle zabaval in tudi Vasle se je bolj namuz držal, ko sta karala Jonasovo transcendenco (karat ću te do jutra!), če tako razumemo njun opis, da je šla stvar prek meja. In drznem si sklepati, da jima po svoje godi, da si nekdo privošči, da gre prek meja, da se nekdo ne boji avtoritete, pa če gre za še tako minorne preizkuse meja, avtoritete, ki se je onadva vendarle nekoliko bojita. In na koncu se nemara izkaže, da tudi tam ni nikogar, ki bi ga motilo, če nekdo reče p.... in da je to samo stvar dogovora, kdaj je nekdo užaljen in kdaj ne. Poslušajmo dobro, kaj po navadi pravijo - da je nekaj "žalilo ušesa". Užaljeno uho? Uho s povešenim nosom? In še zmeraj lahko tistim užaljenim zabrusiš kot kakšna Maria Antoinetta - če ne marajo potice na Hri-baru, pa naj jejo otrobe. Na zdravje!

Seveda ne mislim, da je bil Jonasov nastop kakšen velik dosežek, mirno bi lahko pokazal še kaj več. Tako pa se je samo normalno obnašal, kot se pač obnašaš, če si v družbi, ki jo poznaš in te pozna. In ko so ga vprašali, kako so mu všeč dekleta v studiu, je normalno odgovoril, da so dobre p.... Živa resnica, tam so bile zato, ker so dobre pičke, ne pa zaradi kakšnih posebnih zaslug - ali ste med njimi recimo videli kakšno Prešernovo nagrajenko? In tako dalje do bridkega konca, ko se obrne izmolzli komedijant k publiki in jo prepriča, da je samo pijan in zadet zabavnjak, ki iz sebe na televiziji norca dela. Ker jim to zadostuje. In še to jim bo povedal on sam in ne bo pustil, da bi se kakšen kritikaster pasel po njegovi "prostaškosti". "Sam iz sebe se lahko norčujem, drugim pa teh šal ne dovoljujem!" (Cyrano)

Jonas je vrnil besedi komedijant pravi pomen in družbeno vrednost, ki jo je nekdaj ta profil imel. No, zdaj sem opazil, da se zdi, kot da pišem utemeljitev za Prešernovo nagrado. Če damo na kup vse, kar je počel, in to povežemo - igralec, nastopač, blogar, Luka Koper in končno tudi mislec o življenju in delu Jonasa Ž, kot ga razberemo v intervujih zadnjih dni, dobimo profil trenutno najbolj pomembnega mnenjskega voditelja na Slovenskem. Če k temu prištejemo še stare kadre kot recimo Hribar, kaj več pa že ni, in mlade moči, kot so profesor Godler in njegovi, dobimo že kar impozantno silo, kar pa - zdaj pa pride tista grda - pomeni veliko obvezo za v prihodnje.

Tem bolj zato, ker te vrste humorja pri nas že dolgo nismo poznali. Humor se je delil na šale o seksu ali namigovanje nanj, in če je šlo za prvi program, ga ni bilo nič več, kot se spodobi tudi v zakristiji. Na višjem, zlasti političnem nivoju, pa se radi šalijo na račun tega, kdo doma hlače nosi. Bajuk na primer, ko napoči čas, da pove nekaj sproščenega, nikoli ne pozabi vplesti zanimivega podatka, kdo ima v njihovi hiši roko nad njegovo mošnjo.

Politična satira, ki v sproščeni - vrnite mi kontaminirane besede! - družbi edina nekaj šteje, se je vrnila skozi komedijantstvo, tam, kjer sta nekdaj z lopato in krampom zamahnila File in Dergi in Butnskala, ki ji niso moglo do živega, ker se je delala kot popolna ludorija, v bistvu pa je bila nesramna satira na tekovine vseh revolucij in ideologij in na lik i djelo vseh Eminenc. Potem Radio Ga-ga in potem Hri-bar, ki sta z vljudnim izgonom veseličnega humorja in vdorom mladeničev postala kabaretna satira. Zakrila se je v najbolj arhaično gledališko obliko, mimesis, oponašanje. Pri politični satiri ne gre za to, kdo si upa in kdo ne, komu si naklonjen in komu ne, ampak izvira iz istega pogona, ki je gnal Aristofana, Moliera, Goldonija in pri nas Linharta, Cankarja in, bog pomagaj!, Partljiča. Izpovedni kredo je zelo preprost in poglobljen - ne jebemo avtoritete zaradi avtoritete. Sleci avtoriteti njeno nališpanost in perje, pa ne bo vreden, da bi on tebi služil, krščen Matiček! Imitatorji javnih oseb so predstavili njihove tridimenzinalne karikature, gledalci so jih prepoznali za prave in zdaj ni več poti nazaj. Dvorni norci so se strgali z verige.

Medtem pa tete in strički delajo naprej in v svojem stilu. In se grejo komedije. Predsedniškega kandidata Peterleta so predstavili kot tistega, ki lahko postane pravi "oče naroda". Kot da ne bi vedeli, kdo in kdaj in zakaj potrebuje očeta, in kot da nam ne bi že zdavnaj frojdovska svojat povedala, kaj to pomeni. Kakšnega dedka, tisto ja, očeta pa nikar!

Cerkev je začela ravnati kot dober gospodar. Pobira vstopnine in najemnine. Za neko pokopališče so odkrili, da leži na njihovi parceli, in bodo zaračunavali najemnino. Baje imajo v načrtu posebne avtomate kot za parkiranje, v režo boš vrgel kovance, za kolikor časa pač misliš, da boš mrtev, in grob se bo odprl in za teboj zaprl.

Minister Bručan in nadškof Uran sta se zaobljubila, da 40 dni ne bosta pila. Razen službeno. In kot se fantje radi pohvalijo, delajo od jutra do večera.

Če komedij ni, jih naredi televizija. Ekipa sproducira srečanje med kolerikom Krivicem in že tudi nekoliko zrahljanim Hanžkom na sam dan njegove predaje poslov novi varuhinji in ta kemični spopad potem snema, kot da spremlja Simpsona na begu z njegovo rumeno supergo. Tisti prizor, ko si stojita nasproti Pravičnik in Varuh v popolnem razsulu in vpijeta drug nad drugim, je razen klavrne podobe našega "raziskovalnega novinarstva" pravi odsev stanja na področju človekovih in siceršnjih pravic - kdor se s tem ukvarja, prej ali slej izgubi živce.

P. S. Radović, daj tudi Hri-bar servisirat Jožetu Potrebuješu, pa boš imel mirno scanje!