Orientirani v času in prostoru

"Naveličal sem se podobe svojega plemena in se izselil."
Tomaž Šalamun

Opažam, da moj umski potencial peša. Že nekaj časa se mi zdi, da nisem tako pameten, kot v resnici sem. Kar pa pomeni, da je samo z menoj nekaj narobe, s pametjo pa ne, ker drugače tega sploh ne bi opazil. Torej lahko nadaljujem. Sem se že bal, da bom moral začeti delati.

In takole iz brezdelja razmišljam o prostoru in času. No, nisem prvi. In nič se ne bojim, da me bo kakšno novo spoznanje tako pretreslo, da bi se moj svet postavil na glavo. Tega se tudi Vatikan ne boji več. Zdaj so na primer dovolili svojim raziskovalcem poslednjih resnic, da proučujejo črne luknje in temno snov. In ko so jih vprašali, če se nič ne bojijo, da bi utegnili postaviti pod vprašanje samo Stvarjenje, so povedali, da ne, kajti vse, kar lahko odkrijejo, je lahko samo resnica in resnica je pri Bogu. Dobro so se izmuznili!

So stvari, ki te spremljajo in te ne spustijo iz rok; v Poskusu o pingvinih in zajcih je Kajetan Kovič napisal, da nas "še po smrti na uzdi imajo". Tako se me recimo drži sintagma "orientiran v času in prostoru". Predstavlja ostalino neke tragične zgodbe, pred veliko leti. Neki mladenič je umrl zato, ker je zdravstvena oseba napačno ocenila resnost poškodbe. Ni tako hudo, orientiran je v času in prostoru, je ugotovila zdravnica in potem je umrl. Čudni sklepi mi grejo po glavi - če hočeš ostati živ, se moraš delati, da si mrtev. Ampak - orientiran v času in prostoru - kako lepa oznaka za človeka, ki ve, kaj se z njim dogaja. Človek kot glagol ali poved, kot se zdaj reče, in se ni na stvari nič spremenilo - mislim na človeka, ki nekaj dela in se z njim nekaj godi. Bogve, če je slovničar na tega delujočega človeka, ki se godi, sploh kdaj pomislil. Tako gre to pri slovnici, človeka manjka, Bog z njo!

Naslednja komponenta prostor - čas, izhaja iz pogostega opisa, ki pravi, da je bil nekdo ob "nepravem času na nepravem mestu" in se s tem skuša opisati usodna naključnost. Pravilo o nepravem kraju in nepravem času je univerzalno. Včasih je naravnost ordiner. Prejšnji teden je svet obšla novica, ki se ji je redkokateri medij izognil, ker je imela tako lep naslov: Umoril sostanovalca zaradi smrdljivih nog. William Antonio Serrano in njegov sostanovalec sta popivala, ko naj bi sostanovalec Serranu rekel, da mu smrdijo noge. Serrano je takrat pograbil nož in ga večkrat zabodel. Moška sta si delila tri krat tri metre veliko sobo, ki sta jo najela pri paru, ki prav tako živi v stanovanju. Poglejmo, kaj imamo - prostor 3 x 3 metre in smrdljive noge. Ali je bilo krivo, da so bile noge ob nepravem času na nepravem mestu? Pravi problem ni v tem, da so nekomu smrdele noge, krivo je bilo to, ker sta bila obsojena na isti čas in prostor, kriva je sociala, ker sta morala živeti na 3 x 3 metre kot podnajemnika. Ampak tisto, zaradi česa je ta novica prišla iz daljne dežele do nas, ni kritika nekih življenjskih razmer, ampak bizarnost, da nekoga ubiješ zavoljo smrdljivih nog. Živeti je zabavno, ne nam težiti s socialo!

(Zanimivost - ime mu je bilo Antonio Serrano. Če bi mu bilo ime Andre, bi bil to tisti z znamenitim umetniškim delom Poscani Kristus, no, kako bi šele tisto smrdelo!)

Prvič sem resnično občutil to krivico, ki jo delajo prostoru in času, ko ju dolžijo, da sta kriva za nesrečo, ko so masakrirali Sarajevo z bližnjih hribov in je dopoldan na tržnici eksplodirala granata in je bilo cel kup mrtvih in ranjenih. In takrat je nekje pisalo, da so bili krivi samo zato, ker so bili ob nepravem času na nepravem mestu. Popolnoma narobe - ljudje so bili na pravem mestu, na tržnici, in čas je bil pravi, dopoldan se gre na trg. Granata je bila na nepravem mestu in ob nepravem času. Zavoljo modernih merilnih naprav nedvomno odlično orientirana v prostoru.

To se mi ne zdi tako nepomembno, človek si ne sme dovoliti, da mu določajo kdaj in kje je tisti prostor, ko se mu ne bo nič zgodilo. Kajti potem bo tako, kot se nekoč rekle stare mame - doma bi bil ostal, pa bi bilo vse v redu. Policijske ure so tudi samo zato, da se državljanom ne bi nič zgodilo. In varnostne kamere so tudi samo zato, da je čim bolj informacijsko pokrit javni prostor in čas. Ko se je zgodila tragedija pred Lipo, so rekli tisti, ki imajo občutek za prave vrednote, da je bilo krivo to, ker se otroci preveč po diskotekah vlačijo. In ko je pred Globalom obležal mladenič, sem slišal na lastna ušesa - kaj pa je delal ob petih zjutraj na cesti?

Tudi on je bil ob nepravem času na nepravem mestu. To mu je dopovedal tisti, ki pa je bil na pravem mestu, za to je bil najet in plačan in bil je ob pravem času, kot zahteva služba. Če ne bi bil, bi ga vrgli iz službe. Pred časom je bil natakar v istem lokalu osumljen posilstva v toaletnih prostorih. Dobil je odpoved, ker je med službenim časom zapustil delovno mesto. Če bi jo za šankom, bi bilo vse v redu. No, mogoče bi rekel kakšno sanitarni inšpektor.

Tragedija pred Globalom in silovit odziv "civilne družbe" je pokazal, da so vsi prostori naši in da je čas naš in da nam tega ne sme nihče vzeti. Toda zakaj moramo zmeraj najprej plačati davek v naravi, da se nekaj premakne? Zadnje čase je večkrat moralo vzeti oblast v roke "ljudstvo", da se je kaj premaknilo - recimo železniški prehod v Cirkovcah - država pa je kot kakšen leni prazgodovinski kuščar lezla za njimi. Tisto, kar smo zadnjič rekli o odmiranju države, je vsak dan bolj res.

Medtem so tudi predsedniški kandidati spoznali, da Global trenutno ni pravi kraj, kjer bi premešali svoje politične korake z zabavnim delom življenja, in so se razbežali na rezervne lokacije. Ko sem gledal, kaj vse je v teh karavanah, sem si rekel, pa v kakšnem prostoru živim in v kakšnem času? Mogoče sem pa jaz ob nepravem času na nepravem mestu? Statistika je pokazala, da bodo najverjetnejšega predsednika republike izvolili volivci, ki so starejši, s podeželja in imajo nižjo izobrazbo. Kako se naj potem sprijaznim s predsednikom, ki ga bo izvolil profil, s katerim imam malo ali skoraj nič? Ampak očitno je to trenutno stanje našega prostora in časa. Tudi to, da okoli - če že ne desničarskega, pa vsaj konservativnega kandidata - poplesujejo dekletca v kmečkem porno kiču, bolj levi kandidat pa pravi, da je najbolj nesrečen, če zjutraj ne sliši Mozarta. Naj ne bo skrivnost, da gre v prvem primeru za Peterleta, v drugem pa za Türka. Ampak - kdo bi si mislil, kako globoke posledice na volilne navade ima lahko glasba. Jaz na primer vem, za koga bo glasoval Grims. Ko so ga nekoč vprašali, kakšno glasbo posluša, je rekel dobesedno takole: "Jaz poslušam - seveda - klasiko, otrokom pa dam pa gor Atomik Harmonik." Se pravi, ata Grims bo glasoval za Türka, otroci pa za Peterleta. Ko bodo starejši, s podeželja in z osnovnošolsko izobrazbo, več pa za Atomik Harmonik itak ne potrebuješ.

P.S. Predsednik vlade zadnjič omenil Slovenijo kot drugo Irsko, ki so jo nekateri po zgledu Singapura imenovali "gospodarski tiger". Neki duhoviti komentator pa je takrat zapisal v Irish Times: "Tiger is gone, but circus is still in town!" V zvezi s tem naj še enkrat citiram, kar je bilo na tem mestu že nekoč napisano, tokrat pa se lepo prilega za predvolilni dan: Mi ne potrebujemo predsednika, mi smo potrebni dobrega cirkuškega direktorja!