En kup gnoja, en petelin

Zdaj, ko to berete, ljube bralke in bralci, je že marsikaj za nami. Tole pa pišem v četrtek, 12. oktobra, ko je v zvezi z volilnimi izidi še vse negotovo. A naj se razreši kakorkoli že, gre samo za eno mnogih etap na poti Slovenije v prihodnost ali morebiti v preteklost.

Včeraj sem bil na enem od mnogih televizijskih političnih soočenj. Sodelovali smo poslanski kandidati osmih strank. Predstavniki štirih strank so vehementno zagovarjali središčno vlogo katoliške Cerkve na Slovenskem, vključno s sveto pravico staršev, da lahko vzgajajo svoje otroke tako, kakor se jim zljubi. To pravico pa bi morala spoštovati tudi javna šola. Čisti fundosi! Vse to so seveda že stare reči, nihil novi sub Sole. Zanimivo je nekaj drugega. Na radikalno stališče slovenske Cerkve sta se - seveda - postavila visoka predstavnika SLS - SKD Ljudske stranke in Nove Slovenije - krščanske ljudske stranke. Neobičajno - za običajni svet - pa je bilo, da sta bila enako fundamentalistično zagreta tudi zastopnika zelenih in socialdemokratov. Torej, medtem ko fundamentalizem Rimokatoliške Cerkve po vsej Evropi kopni in se krči kot Chagrinova koža, se na Slovenskem križarskim pohodom nadškofa Rodeta pridružujejo klasične laične stranke. Kaj to pomeni? Odgovor je bil v marsičem jasen že na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990. Že takrat so zeleni paktirali s krščanskimi demokrati, socialdemokrati niso dobro vedeli, kam sodijo, Slovenska demokratična zveza je bila pa tako ali tako konglomerat ščuk, rakov in labodov, kar jo je kmalu pripeljalo v notranjo implozijo. Vse skupaj pa je vrsto strank vse bolj pehalo v mimikrijo. Strankin program obljublja nekaj, praksa pa meri čisto drugam. Vsi po vrsti pa bi glasove nabirali kar vsepovsod, kot gobe.

V Ameriki, do katere smo sicer ob vsaki priliki tako kritični, so vrednostna stališča jasna in predvidljiva. Pred vsakimi predsedniškimi volitvami se razplameni srdita vojna - kaj vojna, pravi pravcati Armagedon - v zvezi s pravico žensk do kontracepcije in abortusa. Na tem polju vihtita bridke meče demokratski liberalizem in republikanski konservativizem. Tako je tudi letos konec septembra Krščanska koalicija, glasnik fundamentalistične desnice, organizirala konvencijo z naslovom Pot do zmage leta 2000. Ta zadeva, ki jo prečastiti Jerry Falwell imenuje "križarski pohod", nima s krščanstvom nikakršne zveze. Gre zgolj in izključno za zmago republikanskega kandidata na novembrskih volitvah. Zdaj, ko ni več komunistov, sta vlogo imperija zla prevzela Bill Clinton in Al Gore. Letos je bila desničarska vnema še toliko večja, ker so demokrati legalizirali novo abortivno pilulo RU 486, ki je v temeljih revolucionirala sodobno kontracepcijo. Ženska jo lahko namreč vzame še celih devet tednov po spočetju. Kar pomeni, da je moški nadzor nad ženskim telesom izgubil še eno bitko. Toda groza! George W. Bush, teksaški guverner, rekorder po izrekih smrtne kazni, človek, ki je svoje politične nasprotnike anatemiziral, ker so bili preveč liberalni do uporabe lahkih drog, mož, ki je med kampanjo obiskal univerzo, kjer so študentom različne barve kože prepovedali hoditi skupaj ven, ta v'Šliki bojevnik ameriške desnice je ugotovil, da z radikalizmom nikoli ne bo dobil volitev. Zato je mirno bojkotiral konvencijo skrajne desnice. Prečastiti Falwell je že potožil, da "Američani postajajo že takšni pogani kot Evropejci".

Busheva računica, da bo s premikom na zmerno desnico ukradel odločilne glasove demokratskim liberalcem na sredini, obenem pa obdržal na svoji strani c'Šlo desnico, se ni izšel. Prečastiti Pat Robertson, legenda ameriških skrajnežev, je užaljeno zagrozil, da so možnosti za Bushev volilni uspeh "skrajno problematične. General, ki hoče mobilizirati svoje čete, se mora potruditi in jih poprositi za pomoč. (...) Republikanci so izgubili prednosti, ki so jo imeli doslej. Res so še posebej nadarjeni za to, da zmago spremenijo v poraz."

In kje je poduk za slovenske razmere? Zdaj, ko so volitve že nepreklicno za nami in ko poznate tudi že volilne izide, vam lahko izdam skrivnost, ki sem jo doslej iz previdnosti skrival zase. Janša je z Bajukom sklenil predvolilni dogovor o skupni usodi po volitvah. Prva temeljna politična napaka je seveda v tem, da svojo prihodnost brez ostanka vežeš na volilno usodo svojega partnerja, ki je v resnici tvoj najhujši konkurent. Tako Bajuk kot Janša sta zadnje tedne pred volitvami radikalizirala svoje pozicije in drug drugemu hodila v zelje. Podobno so ravnali Zagožnovi, ki se od teh skrajnosti niso distancirali, temveč so še sami začeli visoko piskati. Vsi trije so se torej tepli za prostor na skrajni desni, Cerkev pa jih je pri tem še podžigala. Klasična piromanska zgodba, ki se ni mogla dobro končati.

Edini problem je v tem, da so zgoraj omenjeni možje in žene nadvse trmasti in vztrajni. Zna se zgoditi, da jim bo, po inerciji, čez osem ali dvanajst let uspelo. Kam se bomo takrat preselili - če bomo sploh lahko pravočasno zavezali cule?