Vse je pomorjeno, vse je pokošeno

Poštar se prikaže ob vrtnih durih, odmahuje z obema rokama; vsi planejo

POŠTAR: Vse! Vse! Vse!
VSI kriknejo: Kaj?
POŠTAR: Črno!
VSI sedijo nemi.

Kratek odmor; naslednje govore vsi s tišjim, plahim, neodločnim glasom

NADUČITELJ: Ako prav premislimo...
ŽUPAN: Če natanko preudarimo...
KOMAR: Volja narodova... takorekoč sveta volja...
ZDRAVNIK: Navsezadnje... stvar je pač taka...
MINKA: Tudi oni so... takorekoč... majke domovine sinovi...

Ivan Cankar: HLAPCI

Ivu Hvalici je šlo na jok, ko je na televizijskem ekranu v nedeljo zvečer zagledal prve rezultate volitev. Janez Janša se je moral antejsko zadrževati, da ni pokazal svojega brezupa. V stolpnici TR3, trdnjavi LDS, je bilo vzdušje sicer vedro, vendar brez kakršnegakoli posebnega triumfalizma. Ni šlo za vse ali nič, ni šlo za zmago luči nad temo. Tega sem bil vesel. Manj vesel pa sem bil, ko sem prebiral Družino, kjer so njeni pisci odkrito pozivali vernike, koga naj volijo, in prav tako eksplicitno, koga naj ne volijo. LDS, seveda. Svoj lonček je pristavil še apostolski nuncij msgr. Farhat, in sicer s tako surovim napadom na laično Slovenijo, da bi v vsaki normalni državi resno premislili, ali tak nediplomatski izpad prvaka diplomatskega zbora ni eklatantno vmešavanje v notranjo politiko. In da bo mera polna, je ista Družina objavila kar nekaj pisem bralcev, ki se ihtavo postavljajo v bran župnika, ki je pred tedni med veroukom oklofutal nemirnega učenca. Vse vrednote gredo rakom žvižgat in ribam pet samo zato, ker ni več nobene avtoritete. V časih, ko je stala šiba v kotu, je bilo vse drugače. Naj se torej vrne zlata doba, ko je bila oblast še oblast in ko je ta oblast z roko v roki sodelovala s Cerkvijo.

Očitno na Slovenskem živita dve občestvi eno mimo drugega. Kot da se Cerkev ne bi bila ničesar naučila iz poljske zgodbe. Leta 90 je Solidarnost ob podpori Cerkve in samega papeža na prvih volitvah pometla s komunisti, prenovljenimi in neprenovljenimi. Čeprav je bil nekdanji poljski režim neprimerno trši od slovenskega, se celo na Poljskem lustracija ni prijela. Pri nas pa zastavonoše svobode še vedno ponavljajo in žebrajo, da potrebujemo svoj termidor, če hočemo v družino demokratičnih držav. Poljska Cerkev - na čelu s hujskaškim radiom Marija - je za vsako ceno skušala dobiti v roke tudi posvetno oblast. Zgodilo se je seveda predvidljivo: Solidarnost je razpadla na med sabo sprte frakcije in nekdanji komunist Kwasniewski je na zadnjih predsedniških volitvah dobil 54% glasov že v prvem krogu. Legendarni Lech Walensa ni zbral niti bornega odstotka.

V Sloveniji naj bi bilo 72% katolikov (hm, hm). Po Cerkveni računici bi morale torej katoliško usmerjene stranke zbrati približno toliko glasov. Ker je Janša le preveč poganski in ker je Zagožen izdajalec Pomladi, je Cerkev glasno in nedvoumno stavila na Bajuka in njegove. Ne samo, da je Bajuk zbral ubožnih osem odstotkov in polovičko, stranka se je zaradi svojega trdega, revanšističnega odnosa do druge svetovne vojne zabarikadirala v slepo ulico, iz katere ni izhoda.

Ne samo Slovenija, cela Evropa gre naprej. Angleški konservativci panično iščejo čudežne rešitve, ki bi jim pomagale premagati laburiste na naslednjih volitvah. Strankarski strategi so se domislili, da bi veljalo zaigrati na karto mamil. Ljudje so na droge alergični in zato pripravljeni prisluhniti še tako butastim predlogom, samo da so zadosti ojštri. Tako so na konservativni konferenci predlagali, da naj bi kaznovali z globo najmanj 40 tisočakov (tolarskih) in z odprtjem kriminalnega dosjeja vsakogar, ki bi ga zalotili s še tako majhno količino mehke droge ali celo na osnovi sledi mehke droge v krvi. (He, he, koliko dosjejev bi morali odpreti za tiste, ki imajo v krvi višje ali nižje odstotke trde droge, kot je alokohol? Ali pa za tiste, ki iz trgovine prinašajo domov steklenice piva, vina in šnopca?) Zamisel je bila seveda povsem nora. Vendar ni propadla zaradi norosti, temveč zaradi tega, ker življenje kljub vsemu teče bolj ali manj v okvirih normale. Protesti policajev in socialnih delavcev sicer niso zalegli. Je pa zato zalegel tisk. Novinarji konservativnega tednika The Mail of Sunday so povprašali vseh 22 članov vlade v senci, ali so se kdaj spozabili z drogo. Enajst, vključno s senčnim premierom Haguom, jih je odvrnilo, da nikoli. Sedem jih je greh priznalo, dva pa nista hotela odgovoriti. Angležem so pokali trebuhi od smeha, Hague pa je modro povedal, da so potrebne še nadaljne diskusije, posvetovanja in debate.

Kakšno zvezo ima vse to s Slovenijo in izidom zadnjih volitev? Veliko in tesno zvezo. Volilke in volilci so pokazali, da ne marajo Cerkv'', strank in voditeljev, ki jih vle''ejo za uho, prepovedujejo in grozijo s šibo, predvsem pa kot nedoletnim otrokom razlagajo, kaj jim je storiti. To je bil glavni razlog, da je prišlo volit liberalno demokracijo 100.000 več volilcev kot pred štirimi leti. To je bil množični NE komisarjem in nadzornikom. Kar se pa medijev tiče, je desnica izgubila volitve zaradi hujskaštva in radikalizma svojih medijev, od Družine do Maga in Demokracije. Ste že pozabili, zakaj je propadel Slovenec? V Evropi inkvizicija in križarske vojne že nekaj stoletij niso več v modi.

povezava