Leta 2004 bo še slabše. Razen če ne bo volitev. Še je upanje.

Strah hodi po Evropi, strah pred skrajno desnico. Pustimo tokrat ob strani Haiderja, čeprav bi se bilo vredno vsakokrat znova povprašati, od kod je prišel in kdo ga je skotil. Na začetku oktobra je po vsej Evropi zavel mrzel veter ob izidih regionalnih volitev v Belgiji, natančneje, v Flandriji. Vlaams Blok, skrajno desničarska in ksenofobna stranka, je v Antwerpnu, za Brusljem drugem največjem belgijskem mestu, dobil 33% glasov in s tem samo še utrdil svoje prvo mesto. Nikakor ne gre za muho enodnevnico, saj Blok zadnjih dvanajst let vztrajno širi svojo volilno bazo. Tokrat je dobil 20 od 55 sedežev v mestnem svetu. Vse druge stranke so se zavezale, da bodo okoli Bloka postavile sanitarni kordon, kar pa je seveda že postana župca. Blok gre naprej. Zadeva je v resnici precej bolj zapletena. Res je, da je Blok dobil kopico glasov z izkoriščanjem ksenofobije, strahu pred kriminalom in socialno negotovostjo. Vendar je ta klasični ekstremistični besednjak samo del resnice. Uspeha Bloka ni mogoče razumeti brez zgodovinskega konteksta. Čisto na kratko. Belgijo so po Napoleonovem dokončnem porazu pri Waterlooju velike sile ustanovile leta 1830 kot tamponsko državo med Francijo, Anglijo in Nemčijo. Da nikoli več ne bi bilo vojne itd. Vojne so seveda še bile, Belgija pa je preživela. V politiki, gospodarstvu in vojski so vseskozi imeli prvo besedo francosko govoreči Valonci in francoska aristokracija. Nesrečni Flamci, ki so jih pobijali in pustošili že Španci, so bili drugorazredna kmečka raja. Van Goghovi jedci krompirja. V prvi vojni so flamski vojaki na fronti cepali kot muhe, ker niso razumeli ukazov francoskih častnikov. Tega niso nikoli pozabili. Medsebojno prijateljstvo se je še poglobilo med drugo svetovno vojno, ko so Valonci Flamcem očitali kolaboracijo z Nemci. Čeprav številke govorijo, da je bil odstotek kolaborantov tako rekoč izenačen na obeh straneh. Po vojni, konec petdesetih let, pa so se začele zadeve obračati na glavo. Valonska gospodarska trdnost je počivala na rudnikih in težki industriji. Danes so vsi rudniki zaprti, težka industrija pa v zadnjih zdihljajih. Medtem so Flamci pod vodstvom sposobnih vizionarjev začeli graditi tehnološko družbo. Danes je Flandrija ena najbolj propulzivnih evropskih regij, brezposelnost je več kot trikrat nižja kot v Valoniji in Bruslju. Fenomen Flamskega Bloka je torej precej bolj kompleksen, kot je videti na prvi pogled. Glavno vprašanje niso gastarbajterji iz Turčije in Maroka, temveč prihodnost Flandrije. V zadnjih desetih letih so vse flamske vlade korak za korakom širile svojo avtonomijo. Še več, pri tem so jim, sicer diskretno, a učinkovito pomagali rojaki v večini državnih institucij. Po eni strani Valonci grmijo proti flamskemu secesionizmu, po drugi strani pa je med flamskimi političnimi silami ustvarjen globalni konsenz. Gre za mlado nacijo, ki je trdno pripravljena doseči svoj cilj. Povrh vsega je cilj čisto realen. Če je uspelo Sloveniji, čemu ne bi skoraj šestmilijonski Flandriji z bruto proizvodom na prebivalca, ob katerem se nam lahko zvrti v glavi. In projekta neodvisnosti si ni izmislil Flamski Blok. Ne, na noge so ga postavili krščanski demokrati in liberalci, eni nosilci prejšnje, drugi sedanje belgijske vlade.

Kako je pravzaprav s skrajno desnico v zahodni Evropi? V Franciji, denimo, je fašistoidna Nacionalna fronta z ostarelim Le Penom razpadla na dvoje in se povsem marginalizirala. Razkrajajoče se truplo je brž zamikalo desne struje golistov. 15% volilnega kolača je v resnici vreden truda. Ali pa tudi ne. Tisti politiki, ki koketirajo z Le Penovimi volilci, tvegajo, da jih bo politična in volilna srenja stigmatizirala. Zato je francoska desnica v veliki večini ubrala pot krotke strpnosti. Seveda pri tem odločni možje trpijo kot zverine, ampak tertium non datur. Po dolgih stoletjih s stisnjenimi zobmi Korziki prepuščajo več in več lokalnih pristojnosti. Nekaj nepojmljivega še pred dvema letoma! Pa civilni pakt solidarnosti, ki homoseksualnim parom omogoča normalno življenje. Velika večina Francozov ga podpira ali vsaj tolerira. In francoska desnica pogumno stopa tudi na to polje. Kaj hočemo, tudi homoseksualci so volilci. Konservativna postgolistična stranka Združenje za Republiko je dolgo iskala in tudi našla kandidata, ki je v vseh pogledih brezmadežen golist, obenem pa homoseksualec, čislan tudi v istospolno usmerjenih krogih. Vendar je načrt propadel, saj je gejevski časnik e.m@le izdal ime in priimek človeka, ki se je seveda zgražal nad vdorom v svojo zasebnost. Po njegovem - in še prav ima - bi potem pri vsakem kandidatu pred imenom in priimkom morali zapisati, ali je heteroseksualec, biseksualec ali homoseksualec... Svoje je dodal še direktor slovite modne hiše Yves Saint-Laurent Pierre Berge, ki je že lani prepovedal golistom udeležbo na defileju v podporo Civilnega pakta svoboščin. "Homoseksualnost in desnica, to vendar ne gre skupaj!" je besnel. "Ne nas zajebavat, skidajte se!" In so se skidali. Kot bi rekel nam vsem ljubi Rudi Šeligo: Maline niso za svine. Težko je sedenje na dveh stolih, pa še žulje na riti mimogrede fašeš.

Kaj torej še ostane evropski desnici? Da se počasi in molče prilagodi novim časom. Še bolj na desno od sebe ne more koketirati, sredina pa je zmerom bolj zapolnjena. Razen v Sloveniji, kjer naša desnica skuša prebijati barikade na vedno bolj skrajnih točkah. Desna, desna, desna!, bi lahko parafrazirali nesrečnega Majakovskega.

Združenje za Republiko je dolgo iskala in tudi našla kandidata, ki je v vseh pogledih brezmadežen golist, obenem pa homoseksualec, čislan tudi v istospolno usmerjenih krogih.