Delavski razred gre v raj

Saj smo že v prejšnjih časih vedeli, da tudi v socialistični državi obstajajo in se vse bolj bohotijo socialne razlike med različnimi sloji. Vedeli smo, da se Slovenci delijo - med drugim - tudi na lačne in site. Zgroženo smo se pogovarjali in od časa do časa tudi pisali o tem, kako v slovenskih tekstilnih tovarnah marsikje nobena delavka ne dočaka normalne pokojnine. Tudi prepovedi nočnega dela za ženske se ni bilo mogoče držati. Brezposelnost je bila hujša od nočnega šihta.

Dandanes imajo zaposleni - kljub glasnim sindikatom - manj stvarnih pravic, kot so jih imeli nekdaj. Vendar so se slovenske politične stranke, ki sicer vse pridigajo o socialni solidarnosti, vdale v usodo. Živimo v svetu, kjer sta konkurenca in kompetitivnost edini zakon. Če bo slovenski delavec terjal previsoke mezde, se bo kapital preselil na Slovaško ali v Romunijo. Niti tega natančno ne vemo, koliko ljudi je na Slovenskem nezaposlenih. Katera metodologija je najbolj pravšnja? Zakaj se kot pijanec plota držimo metodologije Mednarodne organizacije za delo (ILO)? Odgovor je preprost: ker po njihovih merilih izmerimo najnižji odstotek brezposelnih. Šele nedavni škandali v hiperveleblagovnicah so sramežljivo pokazali, da zaposleni, še posebej ženske, praktično nimajo osnovnih sindikalnih pravic. Delaj in drži gobec.

Da pa ne bi samo jamral, kar mi že sicer očitajo na vsakem koraku, si poglejmo, kako je s problemom kakovosti življenja v Franciji, največji evropski državi. Kako živi delavec in kako njegov direktor? Pred slabima dvema mesecema je bila dokončana 448 strani debela študija Zdravstvene družbene neenakosti, ki jo je več kot tri leta sestavljala skupina 50 francoskih raziskovalcev različnih strok. Rezultati so po svoje pričakovani, obenem pa šokantni.

Čisto na kratko. V 20. stoletju se je v Franciji povprečna življenjska doba podaljšala od 43,4 na 74 let pri moških in od 47 na 82 let pri ženskah. Vendar pa bo delavec, ki ima danes 35 let, živel polsedmo leto manj kot njegov vrstnik v svobodnem poklicu. Ko bi delavci in uslužbenci imeli priložnost živeti tako dolgo kot kadri in svobodni poklici, bi bilo v Franciji vsako leto 10.000 prezgodnjih smrti (pred 65. letom) manj.

Vse se začne že pri rojstvu. Smrtnost novorojenčkov na kmetih je 8,5 na tisoč rojstev, pri uslužbencih samo še 6,6, pri višjih slojih pa potem le še pada. Kmečki otroci imajo tudi še enkrat več kariesa kot otroci kadrov. Otroci nižjih iz slojev so manjši, a debelejši od vrstnikov iz bolje situiranih družin. Ko otroci zrastejo, se neenakost samo še poglablja. Fizični delavci imajo dvakrat več možnosti za raka na pljučih od kadrov. Edinole rak na debelem črevesu in dojkah je pogostejši pri premožnejših slojih. Slaba tolažba. Fizični delavci, kmetje in zaposleni v uslužnostnih dejavnostih imajo 1,8 krat večjo možnost, da umrejo med 60. in 77. letom kot inženirji in svobodni poklici. S starostjo se razredni prepad še poglablja: med drugim k temu pripomoreta tudi tobak in alko. Za prvi razred se je tveganje, da bodo umrli med 60. in 75. letom, v letih 1980 - 1989 zmanjšalo za 48%, proletarcem pa le za 24%. V populaciji, ki se je upokojila leta 1972, je v desetih letih pomrlo 48% upokojenih delavcev in le 18% srednjih in višjih kadrov, pri čemer je treba upoštevati še dodatno dejstvo, da so šli delavci povprečno tri leta prej v pokoj kot kadri! In še pika na i: smrtnost tajnic, poročenih s kadri, je bistveno nižja od tistih, poročenih z delavci.

Demenca pri manj šolanih je dvakrat pogostejša kot pri izobraženih. Vse te okoliščine, ki gredo v škodo nižjim slojem, pa marsikoga poberejo že pred 65. letom, tako da je realna podoba še bolj temačna. Mimogrede, zdravstveni stroški za populacijo nad 60 let so trikrat višji od povprečja. Kdo spet nasrka? Tisti, ki te starosti sploh ne doseže. Raziskovalci so soglasno prišli do jasnega sklepa: Če si na dnu družbene hierarhije in imaš naporno delo ter beden zaslužek, se prej postaraš in prej umreš.

Revež nastrada čisto na vsakem koraku. Pri 65. letih se 40,6% upokojenih delavcev in 66,8% upokojenih delavk odpove kakršnikoli dejavnosti zunaj doma. Med kadri je takih le 19,8 oz. 29,5 odstotka. Doma je povsem apatičnih 39,8% upokojenih delavcev in 46,1% delavk, pri kadrih pa le 9,5 oz. 13,1%.

Neenakopravnost je očitna tudi v prometu. Na sto prometnih nesreč v Franciji povprečno umreta 2,5 voznika, 10,6 pa jih je huje ranjenih. Na najslabšem so upokojenci (4,7 mrtvih in 12 huje ranjenih), za njimi kmetje (4 in 11,4), nato brezposelni (3 in 10,4), potem obrtniki, trgovci itd. (2,8 in 8,3), čisto na koncu pa kadri, svobodni poklici in direktorji (1,6 mrtvih in 5,9 huje ranjenih na sto nesreč). Pri čemer je treba še posebej poudariti, da se ta kategorija bistveno pogosteje prevaža z avtomobili naokrog kot drugi udeleženci v prometu. Njihov privilegirani položaj je torej še trdnejši, kot je mogoče razbrati iz golih številk.

Številke so sicer suhe, vendar kričeče zgovorne. Človeka zamika, da bi znova in znova ponatiskoval Kmetske slike Janka Kersnika. Ali pa pesem Ervina Fritza Trbovlje.