evropske zgodbe / Levičarje na pranger!

Levičarje na pranger! - Igor Vidmar, Zbrana dela, Knjiga III, 4. zvezek, str. 133

Ko je bilo pozimi davnega leta 90 že popolnoma jasno, da bo Demos zmagal na prvih večstrankarskih demokratičnih volitvah v zgodovini Slovenije, mi je bilo tesno pri srcu. Predvsem zaradi radikalnih izjav in groženj nekaterih Demosovih čelnih mož in žena. Zelo živahni so bili starosta Oman, slovenska Antigona Spomenka, ihtavi Pirnat, predvsem pa general Janša, ki je sanjal o sanjskem volilnem izidu, se pravi o dvetretjinski večini za Demos. Z dvetretjinsko večino v parlamentu bi bil namreč Demos lahko počel prav vse, kar bi se njegovim voditeljem zljubilo.

V tistem predvolilnem času sem si pulil lase, ko sem srečeval prijatelje in znance, ki so nonšalantno in zdolgočaseno samo odmahovali z rokami in zmajevali z glavami, češ da jih volitve prav nič ne brigajo, saj da bo enaka mineštra, ne glede na to, kdo bo zmagal. Seveda niso imeli prav. Katastrofo bi bili doživeli tako z zmago v rožnato prebarvane partije kot z dvetretjinsko Demosovo večino. Takrat sem prvič postal pozoren na fenomen malih strančic, ki so si odščipnile vsaka svojo drobtinico volilne potice. Vsaka posebej je bila nepomemben palček, skupaj pa so eni in drugi strani odjedle kar nekaj poslanskih mest. Šlo je torej - tedaj sem bil o tem trdno prepričan - za metanje volilnih glasov naravnost v koš za smeti.

Na zadnjih volitvah, deset let pozneje, sem še vedno mrko gledal na bošnjaško Stranko demokratske akcije Slovenije, za katero je bilo jasno, da niti približno ne bo prestopila parlamentarnega praga. Bo pa bržkone odvzela kak mandat liberalni in levi opciji. To se je tudi zgodilo. Imel sem torej prav, vendar pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da z mojo teorijo o koristnem glasovanju nekaj ni v redu.

Potem pa so prišle na vrsto volitve za ameriškega predsednika. Al Gore je na Floridi dobil nekaj sto glasov premalo. Ralph Nader, legendarni bojevnik za potrošniške pravice in predstavnik (tako rekoč neobstoječih) zelenih je na tej isti Floridi zbral 90.000 volilnih glasov. Že dober odstotek glasov za Naderja bi demokrata Gora spravil v Belo hišo. Liberalna Amerika je pobesnela. Ozri se v gnevu! Liberalni New York Times je Naderja obtožil "volilne sabotaže", "egocentrične križarske vojne", "slabe šale trmoglavega človeka", "uničevalne predvolilne kampanje". Nader naj bi bil grobar Gorove kandidature. Sliši se pravzaprav kar logično, saj bi trije odstotki Naderjevih volilcev z lahkoto poslali Busha Juniorja za zmerom nazaj v Teksas.

Nader pa se ni pustil vleči za ušesa. Obtožil je Gora, da si je sam kriv, saj je pozabil na vse progresistične ideale, ki jih je bil imel polna usta, pa naj gre za sumljivo nabiranje denarja za predvolilno kampanjo ali za izdajo milijonov delavcev, ki jim je skupaj s Clintonom uničil delovna mesta, da se je Amerika lahko podredila diktatu Mednarodne trgovinske organizacije. (Ja, ja, tudi v ZDA poteka burna debata o razprodaji nacionalnih interesov). Nič bolje se pod dvojico Clinton - Gore ni godilo malim kmetom, ki so propadali v veličastnem ritmu po tisoč na teden, očita Nader demokratskemu paru, ki je veselo sprejemal bogata darila od mednarodnih korporacij in - iz hvaležnosti - mižal ob njihovih genetskih čarovniških manipulacijah. Demokratska vlada je zdravstveno zavarovanje prepustila zasebnemu sektorju in s tem iz zavarovanja izločila 44 milijonov svojih državljanov. Posledica toliko opevane zagotovljene minimalne plače je ta, da polno zaposleni delavci živijo pod eksistenčnim minimumom. Edini učinek popolnoma neuspešne vojne proti drogam je, da je vlada zafrčkala milijarde in milijarde dolarjev za nič in iz Amerike ustvarila največjega ječarja na svetu. In ne nazadnje, neusmiljeno nadaljuje Nader, kje tiči demokratičnost ameriških volitev? Ne za Gora ne za Busha ne bo glasovala polovica ameriških volilcev. Še huje, zmagovalec ne bo dobil niti četrtine glasov vseh volilcev. Kar se je tudi zgodilo.

Gremo naprej z Naderjem. V čudovitem osemletnem demokratskem obdobju je osmim od desetih Američanov plača stagnirala ali se celo znižala. Realna povprečna plača pa je nižja, kot je bila v časih, ko je vladal Dixie Trixie, vulgo Richard Nixon. Združene države so v zadnjem desetletju zgrnile na kup neverjetno bogastvo. Vendar je šlo 90% iz te zlate jame v žepe 10% happy few. In prav ta sloj je privilegirana klientela tako demokratske kot republikanske stranke.

Nič bolje se ni godilo na medijskem področju. Vodilni medijski baroni so se ihtavo spravljali na Naderja in terjali, naj se umakne iz igre, saj samo vtika palice v kolesje dobro uigrane partije med obema velikima strankama. Na predsedniške televizijske debate (Remember Ross Perot) ga seveda niso pripustili.

Nader dixit.

Mimogrede: za Naderja je volilo 5% volilcev v starostni skupini med 18 in 29 let, 7% nereligioznih volilcev in 10% volilcev, ki je bil zanje Gore preveč konservativen. Naderjevi volilci so prepričani, da bi moral biti novi predsednik liberalnejši od Clintona. Da si osvežimo spomin: Clinton je tisti predsednik, ki je v mladosti kadil travo, vendar ni inhaliral.

Moji pomisleki glede koristnih in nekoristnih volilnih glasov so se ob Naderjevi zgodbi samo še okrepili. Stebri družbe, ki so že po definiciji trdni in mogočni, vztrajno ponavljajo: Apres nous le d'Šluge, za nami potop. In bolj ko žebrajo ta molilni mlinček, bolj so prepričani, da so nenadomestljivi. Zato so Naderji sol zemlje.