evropske zgodbe / Slovenski diplomati, ljudje s krvno skupino nula

Tempora mutantur et nos mutamur in illis. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Nikoli ne stopiš v isto reko, je dejal starogrški filozof. Vendar pa obstajajo institucije, ki so ponosne same nase, ker se ne spreminjajo in ne prilagajajo vse hitrejšim in vse globljim spremembam sodobnega sveta. Taka institucija par excellence je ministrstvo za zunanje zadeve. Poglejmo si nekaj navedkov.

"Na ministrstvu obstajajo pravi fevdi, ki skrbijo predvsem za obrambo svojega ozemlja in zato na vse pretege skrivajo informacije pred drugimi." Kolikor manj prostora ima ministrstvo za zunanje zadeve, toliko bolj visoko in naduto se nosi. "Večina drugih ministrstev - od financ, industrije, okolja, zdravstva itd. - je razvila svoje mednarodne sekcije, vrh vsega pa se ministri vse pogosteje srečujejo s svojimi kolegi tudi na evropski ravni." "Klasična diplomacija v Evropi postaja vse bolj multilateralna, bistvene zadeve se dogajajo v Grupi 8, v OZN, v Evropski uniji, v Mednarodni trgovinski organizaciji..." "Poleg tega pa sta naraščanje trgovinske menjave in revolucija v komunikacijah omejili tradicionalno polje delovanja diplomatov. Z vse številnejšimi migracijami se je povečal predvsem obseg birokratskega dela konzularnih služb." "Ko so informacije postale vsem dostopne, je izginila ekskluzivna kompetenca diplomata, ki je v preteklosti razlagal monarhu vizijo sveta." "Leta 1999 so v štirih mesecih kosovske krize zunanji ministri zahodnih držav imeli kar osemnajst telekonferenc na to temo." "Odgovor diplomatov je občutek socialne ogroženosti in nostalgija za idealizirano preteklostjo, ko so bili diplomati vzvišeni nad drugo državno administracijo." Še bolj vzvišeni pa so bili do civilne družbe. Že prejšnji predsednik vlade je poudaril ključni pomen centra za analize in perspektive in pomembnost gospodarskih vprašanj. Novi minister za zunanje zadeve je postavil na noge odbor za komunikacijo in informacijo in ocenil komunikativne sposobnosti diplomatov kot "kulturno šibke".

Rokave je zavihal in pljunil v dlani tudi generalni sekretar ministrstva. Od diplomatov je zahteval, naj svoja sporočila prilagodijo sogovornikom in naj v poročilih, ki jih pošiljajo na ministrstvo, dajejo prednost operacionalni analizi pred faktografsko informacijo. "Vsaj v polovici primerov izvem prej iz medijev kot iz telegramov z veleposlaništev," se priduša visok uradnik z ministrstva za zunanje zadeve. "Obisk predsednika je bil toplo sprejet in je potekal natančno po predvidenem programu... Kaj naj počnemo s takimi veleposlaniki, ki se srečujejo samo z uradniki in živijo v ozkem krogu diplomatskega zbora!" Diplomati se oklepajo svojih privilegijev in se kot hudič križa bojijo vsakršnih sprememb. Novi zunanji minister je hotel med uslužbenci na MMZ organizirati natečaj za tretji tuji jezik. Predlog je bil gladko zavrnjen, ker naj bi bil v nasprotju s statutom javnih uslužbencev. Medtem ko se na zunanjem ministrstvu kadrujejo novo zaposleni praktično samo z dveh fakultet in pol, je v ameriškem State Departmentu natečaj odprt za vse, od 21. do 55. leta. Sprejeti imajo povprečno šest let delovne dobe za sabo, in to na različnih področjih. Leta 2000, na primer, so bili med njimi trije profesorji, en sodnik, dva odvetnika, pet finančnikov, en okoljevarstvenik, dva člana nevladnih organizacij, po en psihoterapevt, glasbenik, socialni delavec itd. "Na našem ministrstvu pa imenovanje koga od zunaj na pomembno mesto sproža bes in ogorčenje diplomatske kaste." Novi minister je poskušal prodreti z zamislijo, da naj bi mladi diplomati v prvih desetih letih prebili tri ali štiri leta zunaj ministrstva, da bi pridobili specifične izkušnje. Vendar zamisel ni padla na plodna tla. Če kdo začasno odide z ministrstva in se hoče potem vrniti, ga postrani gledajo in jih njegove izkušnje prav nič ne zanimajo.

Nihče se noče soočiti z vprašanjem hudih analitskih napak, kakršne so bile storjene na primer pred evropskim vrhom v Nici. Še huje, tisti, ki so zamočili, so post festum še kar naprej ponavljali svoje zmote, samo zato, da ne bi prišla na dan njihova analitska nesposobnost. In še huje, analize so pogosto samo pritrjevanje mnenjem in stališčem ministra ali premiera. Nič ne pomaga, da minister vije roke, "da je nujno potrebna globoka kulturna prilagoditev diplomatov vse močnejši civilni družbi in njenim zastopnikov, da ne govorimo o komunikacijski revoluciji in vse večji teži ekonomije v mednarodnih odnosih".

Naj končam z zgovorno izjavo neimenovanega diplomata: "Če se ne bomo razvijali, bomo prav kmalu samo še birokrati, ki žigosajo vize, in hotelski majordomi. To dvoje znamo izvrstno početi."

P.S. Ne bojte se. Opisana žalostna zgodba se dogaja francoski diplomaciji. Slovenska diplomacija je mlada, zdrava in inovativna. Poka od zdravja.