državni izbor / Mraz Ovida v Pontu tare

Po bliskovo se bliža veliki trenutek. Trenutek vstopa Slovenije v transatlantsko zvezo Nato. Vsi nas prijazno prepričujejo, kako pomembna je ta odločitev za našo državo. Ko bomo v Natu, ne bomo nikoli več trepetali pred morebitno vojaško agresijo. Ne bodo nam več grozili ne Italijani ne Avstrijci. In tudi Hrvate bomo pritisnili ob zid. Nad nami bo varno nebo in tudi naše morje bo za vekomaj ostalo naše. Poleg tega bomo - skoraj zagotovo - že letos novembra v Pragi dobili vabilo za polnopravno članstvo v Natu. In to v izbrani družbi držav, kot so Slovaška, Estonija, Litva, Latvija, Bolgarija in Romunija. Ali kakor je v žametni diplomatski maniri povedal visok član ameriške administracije: "Najbrž je Nato privlačna organizacija, če kandidatke lezejo skozi vrata in okna noter, nihče pa noče ven."

Pa še res je. Spomnimo se, kako smo leta 1997 do zadnjega trenutka trepetali, ali nam bo uspel veliki met z Natom. Vendar po debaklu ni bilo ljudskega žalovanja. Nato takrat še ni bil princ slovenskih src. Čisto drugače je bilo z našimi prijatelji Romuni, ki so jih za povrh vsega francoske obljube leta 1997 spravile v pravi delirij. Za Romunijo je Evropska unija še daleč, za devetimi gorami. Ostala je torej samo še ekstatična želja po vstopu v Nato. Sredi maja je Nato razglasil, da bo med sedmimi kandidatkami bržkone tudi Romunija. V resnici je šlo za darilo z neba. Pred zloglasnim 11. septembrom namreč Romunija in Bolgarija nista bili resni kandidatki. Nova ameriška protiteroristična politika je postavila nove, ambicioznejše prioritete. Črno morje bi lahko postalo tampon pred nevarnostjo terorističnih napadov iz centralne Azije. Zatorej Nato poleg Turčije za svoje vojaške baze potrebuje tudi Bolgarijo in Romunijo.

Romunija - roko na srce - po petih letih glede demokratizacije še ni naredila ključnega obrata. Nič hudega, saj tudi s Turčijo ni vse v najlepšem redu. Malenkost. Po usmrtitvi Nicolaeja in Elene Ceaucescu je oblast v svoje roke vzela ekipa, ki jo je nadzorovala nekdanja partijska tajna policija Securitate. Bilo je veliko nasilnih manifestacij in demonstracij, zlasti proti antikomunistični opoziciji. Ne duha ne sluha pa ni bilo o radikalnih ekonomskih reformah, saj je oblast v celoti prevzela nekdanja nomenklatura. Kam so se potuhnili nekdanji agentje Securitate? Ali bodo včerajšnji rablji dobili dostop do zaupnih dosjejev Nata, nekdanjega smrtnega sovražnika? Minister za obrambo Ioan Pascu je na neprijetna novinarska vprašanja ojštro zabrusil, kako "je življenje prekratko, da bi ga zapravili s stresnimi debatami". Generalni sekretar vlade Serban Mihailescu je v parlamentu ozmerjal opozicijske poslance s prijaznimi besedami: "Zaprite gobce!" Mimogrede, bojeviti generalni sekretar si je pridobil ljubkovalni vzdevek Miki Bakšiš. Korupcija je postala splošno priznana vsakdanja norma. Podkupnina je postala vsakdanji kruhek za večino državnih uradnikov, zdravnikov, profesorjev in policajev.

Drugo dejanje

Ja, z notranjim sovražnikom je relativno lahko obračunati, huje je, kadar se nasprotnik infiltrira iz tujine. Tako se je zgodilo frankofonski TV mreži TV5, ki je raziskovala sumljivo smrt mladega javnega tožilca. Oblast se je znova zatekla k teoriji mednarodne zarote. Vsaka kritika samodejno postane napad na nacionalne interese. Glavna tarča so postali tuji časniki, in sicer Wall Street Journal, Financial Times in Le Monde. Vlada je zagrmela, tuji dnevniki naj bi objavljali članke, ki jih plačujejo sovražniki Romunije in njenih interesov. Časnik Cotidianul (Dnevnik) je natančno zapisal: "Članek v Le Mondu, ki domneva, da se oblast v Bukarešti še ni rešila komunističnih refleksov, iritira. Po mojem je ta diagnoza romunske bolezni zgrešena. Ne gre za reflekse, ampak za dosti bolj kompleksne zadeve." Pač pa je romunska oblast izdelala zaupno študijo z naslovom "Strategija proti napadom na podobo Romunije". (...) In naprej. "Romunija je ranljiva zaradi stalnih napadov prek medijev, vključno z Internetom." Oblast je še namrščno razložila, "da je z romunskim javnim mnenjem zelo preprostoo psihološko manipulirati". "Torej smo ljudstvo bebcev, ki ga vsakdo lahko prinese naokoli. To je način mišljenja, kakršnega smo bili vajeni pri Securitate in komunistični partiji," se je odzval urednik dnevnika Adevarul (Resnica). Da je vse skupaj še bolj zoprno, pa za vogalom čaka še populist Corneliu Vadim Tudor. Demokratična opozicija je z vladnimi napadi na neodvisni tisk razdeljena na interesne skupine in prešibka, da bi lahko ponudila stvarno alternativo. Tudor, ki je na zadnjih volitvah leta 2000 dobil 28 % glasov volilcev uspešno napeljuje svojo vodo na mlin nezadovoljnih volilcev. Vsesplošna korupcija in nepotizem bi lahko odprla pot Tudorju in drugim ekstremistom, ki željno čakajo na volitve 2004.

Seveda pa vse ni tako temačno in grozeče. Romunija je vendarle začela resna pogajanja z Evropsko unijo, kar naj bi izboljšalo tako njen gospodarski kot politični položaj. In roko na srce: edinole integracija v evroatlantske povezave je garancija - dasiravno ne vselej zanesljiva - za demokratično preobrazbe romunske družbe. Čeprav bo pot bolj trnova in vijugava, kot si jo zamišljajo nove aspirantke. Ko se je Slovenija pred desetimi leti - s precejšnjo zamudo zaradi vojne v nekdanji SFRJ - začela pripravljati na vstop v Unijo, so bili tudi naši politiki prepričani, da se bo veliki pok zgodil najpozneje tam okrog leta 2000, kvečjemu leta 2001. Skepsa ni bila ne zaželjena ne politično korektna. In če smo mi potrebovali desetletje in več - pa še nimamo konkretnih zagotovil v roki - kako bo šele težko s prijateljsko Romunijo.

Tretje dejanje in epilog

Pa pustimo evropski križev pot ob strani. Naj obračamo zgodbo tako ali drugače, nespodbitno dejstvo je, da bo letošnjega novembra Slovenija v Pragi skupaj s tremi baltskimi deželami, Slovaško pa z Romunijo in Bolgarijo postala nova članica Nata. Vivat, crescat, floreat! Trikrat lahko ugibate, kje bodo šampanjski zamaški pokali najbolj veselo in razposajeno.