državni izbor / Abotrus po evropsko

Lani sem plela rožmarin, rožmarin,
Letos si plejem sam pelin, sam pelin.
Kam pa to pride, kam to gre, kam to gre
Moje ta lansko ljubljenje.
Slovenska ljudska

Evropski poslanci, ki se selijo iz Bruslja v Strasbourg in nazaj, v mesecu juliju še vedno pridno in zagreto dvigajo roke in sprejemajo nove in nove zakone. Evropske, seveda. Tiste zakone, ki bodo prav kmalu veljali tudi za Slovenijo. Je pa v resnici nekoliko nepričakovano, da so se evropski poslanci sredi poletja lotili občutljivega vprašanja. Zadeva je bila medijsko izredno odmevna. Kako tudi ne bi bila, saj je šlo za nikoli do konca razrešeno vprašanje. Ja, za abortus je šlo. Evroparlament je v Strasbourgu dal na dnevni red legalizacijo abortusa v celotni Evropski uniji. V prvem tednu julija so poslanci sprejeli poročilo, ki nalaga vsem državam članicam legalizacijo abortusa. Z večino 280 poslancev proti 240 je po glasni in bojeviti razpravi evroparlament izglasoval zahtevo, "da mora biti abortus legaliziran, varen in dosegljiv za vse, ki se zanj odločijo". Obenem Evropski parlament "poziva vse države članice in tudi države, kandidatke za vstop v Evropsko unijo, naj se vzdržijo kakršnegakoli sodnega preganjanja žensk, ki so se odločile za ilegalni abortus". In to še ni bilo vse. Parlament je stopil še za nekaj korakov naprej. Poslanci so v Strasbourgu "priporočili vladam držav članic in kandidatk za članstvo, naj olajšajo in poenostavijo dostop do nujnih kontracepcijskih sredstev po zmernih cenah (v mislih so poslanci imeli predvsem t.i. pilule naslednjega dne).

Poslansko glasovanje je bilo predvsem veliko zmagoslavje poročevalke, Belgijke Anne Van Lancker. Obenem pa je vseeno pokazalo, kako je združena Evropa glede tega vprašanja globoko razklana. To je jasno potrdil tudi amandma, ki je preprosto terjal, naj se zbriše člen, ki predlaga legalizacijo abortusa. Za ta amandma je glasovalo 233 poslancev, 298 pa proti. V resnici ni pravih razlogov za zmagoslavje. Kaj pa, če so socialdemokrati, zeleni in liberalci pohiteli z glasovanjem, preden bi jih preglasovala krščanskodemokratska plima v Nemčiji in še marsikje drugod v Evropi.

Vprašanje abortusa v Evropi nikakor ni nekaj obrobnega. Med državami članicami EU je splav prepovedan na Portugalskem in na Irskem, razen v izjemnih, skrajnih primerih. Zgodba zase je brez dvoma Poljska, močna kandidatka za vstop v Evropo. Zadeva ni prav nič zabavna. V omenjenih treh državah je abortus preprosto zločin. Vrh vsega pa še moralno skrajno zavrženo dejanje. Kjer ima katoliška morala prvo besedo, tam se ženskam ne godi posebej lepo. Na Portugalskem je bila zaradi splava še letos pravnomočno obsojena ženska. Irski volilci in volilke pa so letos pozimi glasovali za status quo. Se pravi za prepoved abortusa. V imenu življenja kriminalizacija nesrečnih žensk.

"Zvonovi irski pa pojo,
pojo, da še nikdar tako..."

Ampak vse to je tako rekoč ništrc proti Poljski. Tu je mogoče in vivo videti, kako ljubezniva in odpuščajoča mati je Rimskokatoliška Cerkev. Na začetku osemdesetih let, se pravi v časih brezbožnega komunizma, je bilo na Poljskem uradno približno 140.000 legalnih abortusov na leto. Veliko, prav gotovo preveč. Nesrečna je družba, ki s splavi ureja natalitetno politiko. Po prepovedi splava v poljskem parlamentu leta 1997 je umetna prekinitev nosečnosti tako rekoč izginila iz poljske statistike. Leta 2000 se je po uradnih podatkih na Poljskem le 134 žensk (!) odločilo za umetno prekinitev nosečnosti. Lepo se sliši. Resničnost pa je seveda drugačna, dosti bolj tragična. Na Poljskem se namreč vsako leto odloči za ilegalen splav med 80.000 in 200.000 nosečnic. Kakorkoli pogledamo, gre za nacionalno katastrofo. Na eni strani brezbrižna država, na drugi strani pa triumfalna Cerkev, ki nesrečnim ženskam ne daje odpuščanja in jih peha v nesrečo in obup.

Poročilo, ki ga je sprejel Evropski parlament, posebej poudarja, da "splav nikakor ne bi smel postati metoda za regulacijo rojstev". To vprašanje je v Uniji bolj ali manj razrešeno. Čisto drugače pa je z nekaterimi državami, ki bi se rade prebile za varno evropsko obzidje. Poglejmo, kako je z abortusom v Evropi. V Nemčiji in na Nizozemskem pride na leto sedem abortusov na tisoč žensk, dvanajst na tisoč v Franciji in Italiji, neslavni rekord v Uniji pa imajo Švedinje z 18 abortusi na tisoč žensk. V primerjavi z Unijo se je nekdanji socialistični vzhod odrezal katastrofalno. Na Madžarskem in v Bolgariji je na tisoč žensk 40 splavov na leto, v Romuniji pa kar celih 52 splavov na tisoč Romunk.

Nekateri poslanci evrolevice so parlamentarni spor glede abortusa razglasili za čisto navadno hipokrizijo. Poslanec Zelenih, legenda leta 68, Daniel Cohn-Bendit je izjavil, "da vprašanje splava ni nič več v rokah države, saj Irke in Portugalke lahko brez kakršnihkoli težav prečkajo mejo in opravijo splav v Veliki Britaniji ali Španiji."

Pravzaprav ima Rdeči Danny po svoje prav. Evropejka lahko hitro in varno opravi splav. Ampak stvari niso tako preproste. Splav ni isto, kakor popiti kozarec vode, kot je srhljivo banalno izrekel tovariš Lenin. Abortus gotovo ni prijeten za nobeno nosečnico. Ravno nasprotno. Razlogi so lahko takšni ali drugačni. Vsekakor pa je vsak abortus žalosten. Če zraven svoj lonček pristavi še tista večnostna ustanova, ki skrbi za naše duše in nam gleda pod prste za najmanjši greh, potem se lahko tudi splav spremeni v neznosno muko in trpljenje. In nikoli odpuščeni greh. Tudi ko bo Slovenija tudi uradno del civilizirane (recimo) Evrope, bo dilema nesrečnih nosečnic popolnoma enaka, kot je vedno bila in vedno bo. Če jim že ne moremo ali nočemo pomagati, se spomnimo Kristusa in vsaj kamnov ne metati vanje.