državni zbor / Turčija gre naprej!

Kdor ni z nami, je proti nam.
Predsednik Josip Broz Tito, decembra 1971 v Karadžordževu

Kdor ni z nami, je proti nam.
Predsednik George Dvojni V Bush, novembra 2001 v New Yorku

Še danes boš z mano v nebesih.
Prosto po Jezusu Kristusu desnemu razbojniku okoli Anno Domini 33

Kdor je z mano, mu bodo vsi grehi oproščeni.
Prosto po predsedniku Georgeu Dvojnem V Bushu Anno Domini 2001

Oče, naj gre ta kelih mimo mene.
Prosto po Bulentu Ecevitu, predsedniku turške vlade, istega leta

Vojna je vselej tragedija. Razen seveda za generale in ambiciozne politike. Zanje je vojna zlata jama in priložnost za ponovno izvolitev. V prvi svetovni vojni je bilo med umrlimi in ubitimi zanemarljivo malo civilistov. V vojnah, ki zadnja leta pustošijo po svetu, pa je med žrtvami več kot 90% civilnega prebivalstva. A kaj bi to. Collateral damages pač, kot bi rekel profesor Jamei Shea. So pa v vsaki vojni poleg žrtev tudi vojni dobičkarji.

Recimo Turčija. V sveto vojno proti teroristični kugi so se - volens nolens - vključile številne države. Turčija je že po definiciji morala stopiti v ameriški tabor, kot dokaz, da so tudi islamske države lahko laične in odprte proti zahodnemu svetu. Tako rekoč pravi blagoslov za predsednika Busha in njegove. Prvega novembra - kako simbolično - je Turčija oznanila svojo namero, da bo v Afganistan poslala devetdeset rdečih baretk. "Uspeh te operacije, ki jo vodijo Američani, je v dobro človeštva," je izjavil turški premier Buelent Ecevit (sicer socialdemokrat) "Tisti, ki skušajo to operacijo predstaviti kot dejanje proti islamu, nasprotujejo sublimnim vrednotam islama, ki je religija miru." Nato je Ecevit svoje vojake pospremil z željo, "da bi turški vojaki sodelovali pri izobraževanju, pomagali pri logistiki in s človekoljubno pomočjo". Ja, približno kot doma.

Turčija se je tako s sedemmiljnimi koraki približala Zahodu in predvsem Ameriki. Kadar pa je Turčija pohvaljena, se takoj spomni svojega tradicionalnega športa, se pravi pobijanja Kurdov. Poglejmo si, s kakšnimi očmi je videl turško-kurdsko prijateljstvo Komite za preprečevanje mučenja, ki ga je julija 2000 poslal na inšpekcijo v turške zapore Svet Evrope iz Strasbourga. To je tisti Svet Evrope, ki se je Slovenija leta 1993 ponosno včlanila vanj. Tudi sam sem bil zraven. Bom pravil svojim vnukom. Jaša was here! Tisti Svet Evrope, ki je vsakokrat znova po hamletovsko tehtal, ali naj poredne države pusti zunaj, da bodo še bolj poredne, ali naj jih sprejme v svoje toplo naročje, kjer se bodo poboljšale. V resnici pa ni pomagalo ne eno ne drugo. Tudi Turčija je članica Sveta Evrope. Komite je za svoje analize in ugotovitve potreboval leto in pol. Pred dnevi je zmagoslavno ugotovil, da "zaporniške bivalne prostore v celoti lahko ocenimo kot ustrezne in da nudijo dobre razmere za zapornike". S pripombo, da bo vse v redu in prav, če ne bo v vsaki celici preveč zapornikov. Ampak to več ni problem Sveta Evrope. Potem so tu še take malenkosti, da mora 1000 zapornikov bivati v prostorih, ki zadoščajo le za 600 komadov. Komite je rahlo požugal s prstom, ker novodošli zaporniki morajo tudi do 25 dni brez izhoda prebiti v celicah brez oken, velikih po pet kvadratnih metrov. Sicer pa, ali naj bi zaporniki uživali po hotelih? Zapor je zapor, še posebej pa za kurdske teroriste in levičarsko golazen.

Vse bi bilo še nekako v redu, ko ne bi bila 8. novembra tudi Amnesty International dala v javnost svojega poročila z naslovom: "Turčija: Prenehanju mučenja in nekaznovanosti (mučiteljev, op. J.Z.) še ni videti konca." "Kljub vsem deklaracijam in obljubam turške vlade nismo opazili nikakršnih učinkovitih in resnih ukrepih, ki bi odpravljali mučenje in kaznovali mučitelje. (...) Številna pričevanja, ki smo jih dobili, navajajo, da je mučenje zapornikov v Turčiji sistematično in splošno. (...) Zaporniki imajo zavezane oči med zaslišanji, pogosto za celotno dobo svojega jetništva, in sicer zato, da ne bi prepoznali svojih mučiteljev. (...) Redno jih mlatijo, slačijo do golega in spolno zlorabljajo, grozijo jim s posilstvom ali smrtjo, mučijo jih duševno ali z elektrošoki, obešajo za roke, ne pustijo jim spati, ne dajajo jim hrane in vode, ne smejo uporabljati stranišč. (...)" Izkazalo se je, da so novi zapori tipa F, nad katerimi je bil navdušen komite Sveta Evrope, še hujše trpljenje za kurdske jetnike. Mučijo pa jih tako ali tako od prvega trenutka naprej. Najbolj živalsko na policijskih komisariatih, potem pa v zaporih in redno tudi med selitvami iz enega zapora v drugi.

Enkrat samkrat lahko ugibate, ali se je po znamenitem 11. septembru življenje Kurdov vobče izboljšalo ali poslabšalo? Med različnimi protesti zaradi nove reforme kaznilniškega sistema - tako Kurdov kot levice - je policiji uspelo pobiti že osemdeset ljudi, tako v zaporih kot na ulici. Ej, skoraj toliko, kot jih je odmarširalo v Afganistan branit svobodni svet! 11. september je prišel kot nalašč kot izgovor za povečano represijo proti Kurdom in oporečnikom. Vse v imenu boja proti planetarnemu terorizmu. Po aretaciji legendarnega kurdskega voditelja Abdullaha Oecalana se je Kurdska revolucionarna stranka povsem umaknila v ozadje. In vendar je bilo po kratkem zatišju spet vse več in več aretacij in mučenj. Edina resnejša organizirana akcija skrajne levice je bila gladovna stavka zapornikov. V slabem letu jih je umrlo dvainsedemdeset, za povrh pa so policisti in vojaki pri uvajanju reda in discipline v dvajsetih zaporih pobili še nadaljnih trideset ljudi. Kurdski jetniki imajo v turških zaporih dandanes na izbiro samo dve rešitvi: ali naj umrejo od mučenja ali zaradi gladovne stavke. Ne eno ne drugo se ne sliši posebej obetavno.

Pomembno je predvsem, da je naša prijateljica Turčija verodostojna in spoštovana članica Nata, ki vzdržuje mir in stabilnost v celotni regiji. Komaj čakam, da se ji bo naš obrambni minister - kdorkoli že bo - prihodnjega decembra v Pragi vrgel v bratski natovski objem.