državni izbor / Če študent uši dobi, se posuje z diditi

Do leta 1969 je v Tribuni prevladoval kulturniški navidezni avantgardizem, v jedru prilagojen potrošniški miselnosti, zatem se je zgodil izrazit premik v levo. (...) Zastran teh in drugih napak v urednikovanju je UK že večkrat kritiziral uredništvo Tribune, prav tako pa založniški svet. (...) Svet se je v celoti zamenjal. Zahtevali smo tudi delno zamenjavo uredništva. V skladu s stališči univerzitetne konference o "gibanju 23. november" smo nekatere protagoniste te akcije uspeli prepričati o njeni nesprejemljivosti, gibanja ni več in danes skoraj vsi delujejo znotraj študentske skupnosti. (...) Komunisti na Radiu Študent so sprejeli kritiko svojega urednikovanja. (...) Vse to je v naši sredini mogoče doseči samo v konkretnem, neposrednem, celo fizičnem nastopu komunistov, tako v dialogih, nastopih, diskusijah, kot tudi konkretno na cesti, konec koncev celo v redarski službi.
Iz Razprave o idejno političnih vprašanjih dejavnosti Zveze komunistov na ljubljanski univerzi. 28. seja CK ZK Slovenije, 28. 9. 1972.

Včasih ima človek resnično občutek, da se mu je v glavi preprosto skegljalo. Gledaš in gledaš, pa ne moreš verjeti. Gornji navedki iz partijske analize leta 1972 delujejo na prvi pogled popolnoma benigno. Pravzaprav ni nikjer velikih besed, groženj in mahanja s pedagoškim kazalcem. Ja, zmagovalec, še posebej popolni zmagovalec, je po koncu spopada velikodušen. Potem ko je z jekleno pestjo zbrisal in izločil svoje oponente, se je zadovoljno zleknil v naslanjač in ugotovil, da so stvari urejene in preštete, kot je treba. V resnici pa je tedanja oblast po petih pravnomočnih prepovedih dokončno likvidirala študentovsko Tribuno. Podobno se je zgodilo na Radiu Študent. Akcija 25 poslancev je pomenila prvo lastovko politične odjuge v povojni Sloveniji. Pa ni šlo samo za Slovenijo. Leto '68 je z rusko okupacijo Češkoslovaške pomenilo popolno katastrofo za vzhodni lager. Takratno jugoslovansko vodstvo je okupacijo obsodilo. To pa je bilo tudi vse.

Decembra 1971 se je v Karadjordjevu sestal jugoslovanski partijski in s tem via facti tudi politični vrh. Ostareli Tito je s svojimi opričniki napovedal vojno proti liberalizmu in nacionalizmu. Na Hrvaškem so množično gibanje partijski trdorokci dobesedno kriminalizirali. Študentska voditelja Čičak in Budiša sta presedela dolga leta v ječi. In pokojni pesnik in filozof Vlado Gotovac. V Beogradu so liberalni politiki - Latinka Perović in Marko Nikezić - morali v predčasni politični pokoj. V Sloveniji je pogrom potekal počasi, vendar dosledno. Stane Kavčič je končal tako rekoč v hišnem priporu. Ljudje so se potegnili vase in se - vsaj na začetku - tolažili, da gre za znotrajpartijske spopade, ki se ravnodušnega in zmerno preplašenega državljana niso dotikali. Pravzaprav so imeli prav. Pri celi zadevi je šlo predvsem za higieno.

Afera 25 poslancev je za dolga leta zapečatila dialog znotraj uradne politike. Tribuna je samo še hirala in drsela k neogibnemu koncu. Radio Študent je svoje sodelavce mirno prepustil policijskemu in sodnemu pregonu. Po relativno dolgih letih so se spet začeli strašiti politični procesi. Franc Miklavčič, Viktor Blažič, Drago Jančar... Miklavčič je bil obsojen na zaporno kazen, ker si je pisal osebni dnevnik. Jančar je prebil v zaporu pol leta samo zato, ker je domov iz Avstrije prinesel dva izvoda knjige o Teharjih. Blažič je bil kriv, ker je pod psevdonimom pisal v tržaške slovenske publikacije. Kmet Luzar je bil obsojen na večletni zapor zaradi zapiskov v svoji beležnici. In tako naprej. Da sploh ne govorimo o Delu pa o nacionalnem radiu in televiziji. Mrk in molk.

Saj ne bi brskal po preteklosti. Naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Ampak a ni hudič, da sem pred dnevi po internetu dobil vabilo, naj se udeležim prešernega praznovanja srečanja generacije študentov na ljubljanski univerzi v letih 1972-1976. Nikakor mi ni jasno, kateri genij je prišel na idejo, da so prav leta 1972 - 1976 tako pomembna za nekdanje ljubljanske študente. Domnevam pa, da je šlo za okroglo obletnico, se pravi za nekakšno repliko Aleksandra Dumasa očeta Trideset let pozneje.

Nič ne rečem, obletnice so čisto prijazna stvar. A ščepec zgodovinskega spomina bi kljub vsemu prišel prav. Ni čas za sprenevedanje. Leta 1972-76 so se v kolektivni slovenski spomin zasidrala kot svinčena leta. Zadeva je torej najmanj neokusna. Ampak to še ni vse. Organizatorji nas prijateljsko in prešerno vabijo "tudi kolegice in kolege, ki so v teh letih v vodstvu študentske oziroma mladinske univerzitetne organizacije, v Tribuni ali na Radiu Študent. Pripravljalni odbor vodi gospod Jožko Čuk." Se pravi, da bodo pirovali in se svoje mladosti spominjali prav tisti, ki so se brez prisile uklonili takratni partijski nomenklaturi, ki je skopila tako Tribuno kot Radio Študent.

Pa še ni konec. V teh letih je slovenska politika protipravno - celo za tedanje manire - likvidirala slovensko študentsko organizacijo. Pazite zdaj, likvidacijo so opravila kar študentska vodstva sama, samo na filozofski fakulteti smo izpeljali glasovanje in soglasno podprli ohranitev študentske organizacije. Seveda ni nič pomagalo. Na ta račun sem dobil še nekaj udbovskih obiskov za povrh.

Za konec pa še en odlomek iz povabila: "Sestavili smo odbor iz predstavnikov ljubljanskih študentskih domov in UK ZSMS, ki pripravlja naše srečanje." Se opravičujem, ker se naključni bralec bolj težko znajde v dogodkih, ki so se kotrljali pred tridesetimi leti. Slavnostni odbor namreč sestavljajo grobarji nekdanje študentske organizacije, skupaj z ZSMS, ki jo je ustvarila takratna partija, da bi študentsko gibanje enkrat za vselej pometla z odra zgodovine. Naloga ZSMS je bila posrkati vase študente in jim za vse večne čase odvzeti avtonomijo. Politično in siceršnjo. To ji je uspevalo brez težav. Pa kaj bi brskali po preteklosti. Pozaba je najbolj komot. Nič ne stane, pa še spanje je zdravo in globoko.